Délices

Četrtek je prikorakal v sobo

2012-01-31T09:46:00.000+01:00

in se mi zleknil na posteljo.
Odprla sem planer,
kaj vse moram storiti danes,
on pa je zapičil svoje kremplje v platnice
in raztrgal kazalo.
Torej sem planer odložila
in Četrtek je pospravil krempeljce
in skupaj sva zapredla
še dvoje nitk spanja v tisto noč.

Ponedeljkov vrvež

2012-01-09T13:30:00.000+01:00

Včeraj se mi je tako strašno spalo, da nisem mogla nadaljevati in sem se zvrnila pod mizico še iz obdobja bidermajerja in da nisem niti izpolnila namere o kopeli z zeleno soljo.

Hotela sem reči.

Z vsakim korakom vsak človek tiho prišije drobno nitko čisto svoje barve na tla, v prostor, in kar naenkrat je vse strašno prepleteno. Sploh ne veš, kako si zavozlan v svet.

Sempé: Un peu de Paris. Gallimard, 2001.

Nedeljski popoldan

2012-01-08T22:58:00.001+01:00

Moje stopinje v nedeljskem popoldnevu so vedno želele biti modre barve.

Balzac si je šel skuhat kavo in študent filozofije je v sosednjem prostoru študiral za izpit iz estetike.

Musée d'Orsay so mi zaprli pred nosom, ampak bojte se, vrnem se.

Referendumski nesmisel

2011-12-28T12:05:00.000+01:00

Danes ponoči namreč nisem mogla spati, zato sem šla na referendum o Družinskem zakoniku. In vprašanje, ki mi ga je volilni listek postavil, ni bilo slaboumno, kot vedno do sedaj. Vprašanje ni bilo vprašanje, pač pa pisna naloga:

V esejski obliki odgovorite na naslednje sklope vprašanj, obvezen je samo sklop (b):
(a) Imate radi sebe in svoje bližnje? Jim želite dobro? Kaj po vašem mnenju pomeni dobro (omenite vsaj enega filozofa, čigar razmišljanje vam je blizu, in razložite, zakaj)?
(b) S katerim delom, členom ali odstavkom Družinskega zakonika se ne strinjate? Zakaj?
(c) Koliko ste se pripravljali na ta državljanski izpit? Se vam zdi referendum sploh smiseln, če namesto svojemu razmišljanju in prepričanju še enkrat dajete glas vaši izbrani politični stranki?

Esej ni bil za oceno, ampak za izgradnjo utopistične demokracije.

Mislim, da je bila to ena tistih noči, ko iz mučnega obračanja po postelji neopazno zdrsneš v spanec, kjer se zdi vse tako resnično in mogoče. Zjutraj sem vedela, da bo referendumsko vprašanje sestavljeno takole:

Ali se strinjate z Družinskim zakonikom? obkrožite, koga ste in bi še zmeraj volili:

NSi SD PS SDS DLGV

×

2011-12-03T11:47:00.001+01:00

Danes sem našla oazo in si v eno grbo shranila sončnih žarkov in v drugo približek tvoje bližine. Lepo je biti dvogrba kamela.

Poezija napada

2011-12-02T20:30:00.001+01:00

Dežurna služba za poezijo in Pesempavza

Rumeni kanarček, ki spreminja barve, Julie in krik Je t'aime, tri kitare zasedem različnih učinkov, nekaj pesnikov, prisotnih v knjigah, slam inviolončelo s klavirjem, performerji-poslušalci in poslušalci-performerji, tribagete in ajvar: s prvim dnem veselega decembra 2011 se je v Centre Culturel deTinqueux ter Hiši slovenske poezije začel festival Les poètes n'hibernent pas (Pesniki zime ne prespijo).

Preko celega dne so Pesniške brigade vdirale v razrede okoliških šol, meninič tebi nič oddeklamirale izbrano pesem in brez pojasnila razred tudizapustile. Tudi poštni nabiralniki tega dne niso bili varni pred poezijo:epidemiji listkov s pesmimi so se izognili le tisti najbolj skriti v živo mejo.Poštni nabiralniki, ki se epidemiji niso mogli izogniti, so prejeli pesemIsabelle Damotte, Valérie Rouzeau, Andréja Velterja ali Armanda Pesnika (ArmandLe Poète). Na lističih je bilo poleg pesmi tudi vabilo na večerno dogajanje obzačetku festivala.

Dežurna služba za poezijo se je nata večer združila s Pesempavzo (Odmorom za poezijo) ter zrasla v nepredvidljivdogodek z neukrotljivimi ustvarjalci in hiperaktivno publiko. Branje pesmi inkratek komentar je za začetek prevzela publika, nato pa je DeZopilant napadel s poezijo in glasbo, natančneje Didier in Benoît sta napolnila prostor z glasom, glasbo, poezijo in pomenom.Vse se je pomešalo: performer besede z brezskrbno veselim zvokom kitare, baladniton z eksplozivno vsebino ali najnežnejše besede ljubezni s krikom na robuživčnega zloma; plišasti medved, ki dvigne roko v pozdrav, in plastična račka,ki igra na žlico.

Vmešala se je tudi publika z novimi pesmimi, vprašanji, komentarji inrazglabljanjem, violončelo, klavir in resna glasba pa so zaokrožili druženje.Vsega je bilo po malem, a poezije za zvrhan koš.

DES BRUITS DANS LA TETE, Drago Jančar

2011-11-21T16:06:00.001+01:00

DES BRUITS DANS LA TETE, Drago Jančar, Éditions Passage du Nord-Ouest (18 €)
Traduit du slovène par Andrée Lück Gaye

C'est dans la prison de Maribor, en Slovénie, qu'est incarcéré en cet été 1975 le légendaire Keber, meneur historique de la révolte de Livada (un pénitencier du Monténégro) qui s'est déroulée quelque temps auparavant. Il se confie au narrateur avec force détails, soucieux de transcrire la chronique d'un soulèvement héroïque qui avait été déclenché lors de la retransmission d'un match de basket au sein de la prison. Keber, qui a le sens de la légende, ne peut s'empęcher de faire un parallèle avec le siège de Massada en Judée, au Ier siècle. Durant sept mois, un millier de juifs tinrent tête à huit mille Romains qui les encerclaient dans la forteresse surplombant la mer Morte. Au terme de sept mois de siège, les Romains forcèrent l'enceinte de Massada et découvrirent le suicide collectif des rebelles juifs. A la prison de Livada encerclée par les forces de l'ordre, la destruction, le pillage et le chaos avaient peu à peu cédé la place au calme et aux pourparlers entre les insurgés : que faire ensuite, se rendre, négocier ou tenter de s'enfuir ?

Critique dans Le Matricule des anges, novembre-décembre 2011

Drago Jančar vient de recevoir le 12 novembre à Strassbourg le PRIX EUROPEEN DE LITTERATURE pour l'ensemble de son oeuvre de romancier, dramaturge et essayiste.
Sa traductrice Andrée Lück Gaye obtient à la même occasion le prix de la traduction.

Širim informacije Lize Japelj

Odmor za poezijo in Skrajno ljubezen

2011-11-18T02:28:00.001+01:00

15. november 2011 ob 19.30, Centre de Créations pour l'Enfance – Maison de la Poésie ter Hiša slovenske poezije v Franciji, Tinqueux

Večer s francoskim pesnikom Andréjem Velterjem in prevodom njegove zbirke pesmiSkrajna ljubezen.

Skrajna ljubezen rojeva skrajno poezijo, tako skrajno, da se ne more zardževati na ploščadi ljubezenske poezije, pač pa z nje poleti proti drugim vrhovom. Ljubezenska poezija postaja poezija višin, skoraj alpinistična poezija, se hkrati razraste v poezijo odhoda in nato zakroži nazaj v ljubezensko poezijo. V ljubezni je odhod in v odhodu ljubezen. Takšna poezija raste iz pesnika, ki sta ga v torek zvečer gostila Centre de Créations pour l'Enfance ter Hiša slovenske poezije v Franciji. André Velter je pesnik, popotnik, urednik zbirke Poésie pri založniški hiši Gallimard ter energičen bralec in govornik, ki odnese poslušalce s seboj v druge svetove.

Ob branju svoje poezije je namreč očaral poslušalce z energijo, ki vriska iz vsake vrstice in za katero se prav točno ne ve, od kod jo črpa. Mogoče iz potovanj, za katere pravi, da so mu nekakšna čudna droga. Potoval bi lahko brez prestanka, pa tudi brez namena iskati snov, motive ali forme. Ne potuje zaradi inspiracije, saj znajo včasih ravno najlepša, najdaljša ali najbolj polna potovanja ostati brez enega samega verza.

A če lahko potuje zaradi potovanja samega, ne piše zaradi poezije. Saj poezija zanj ni le forma, in ni v pesmih; poezija, pravi, je življenje. Če človek piše, pa s pesmijo nič ne pove, ker tudi nima nič povedati, potem ni pesnik, je le človek, ki se dolgočasi. A»življenje je kratko, usoda je kruta,« je zaklical svojemu poslušalstvu, »torej se ne dolgočasimo!«

Večer je slovesno (in slovensko) okronala predstavitev slovenskega prevoda Velterjeve pesniške zbirke Skrajna ljubezen*, ki jo je prevedla Mateja Bizjak Petit. Izid sta predstavila urednika Književnega društva Hiša poezije Ivan in Nadja Dobnik. Tako je bil večer pomemben tudi za delovanje Hiše slovenske poezije v Franciji, saj se tudi s prevodi in srečanji, kot je bil sinočnji, tkejo vezi in raste prepoznavnost.

*Velter, André: Skrajna ljubezen: pesmi za Chantal Maudit. Ljubljana: Književno društvo Hiša poezije, 2011.

Spoštovana Dr. Filomena

2011-10-22T12:27:00.002+02:00

in drugi z neotopelimi želodci,

se strinjam, slike umorjenega človeka so res grozljive in šokantne. Še posebej grozljivo je, da to ni le ponazoritev, vaja, ampak slike človeka, ki je RES umrl zaradi brc. Nepredstavljivo v našem civiliziranem okolju, prav zares.

Ampak uh, itak, da naši želodci niso otopeli, nikakor ne, noro občutljivi so. Kaj ne bi bili, če jih pa vendar ves čas ovijamo v vato pozitivnega mišljenja in blagostanja za vse. Kaj ne bi bile naše oči občutljive na kri, maščevanje, če pa ves čas gledajo lepe rožice in travnike in ljudi, ki se ljubijo in božajo. In vsi smo lepi in zdravi in mladi in radi se imamo. Kakšno maščevanje neki! Zakaj že, saj mi vendar nihče ni nič hudega storil. Grozljivosti sveta? Z njimi pa mi ne hodite pred moje občutljive oči, saj to vendar ne obstaja! Ne, kajne, tega ni, to že dolgo obstaja le v filmih, ki jih gledajo krvoločneži in ki se jim jaz in moji otroci in vsi, ki so vredni, da komunicirajo z menoj, izogibamo, kar se le da.

In seveda, s toplega kavča zahodne civilizacije ni težko reči, citiram: Ljudi se ne (bi smelo) mori(ti). Tudi padlih samodržcev ne. Sodi se jim. Da se ne bi narobe razumeli, se strinjam z idejo. Ampak. To je vendarle neokusno! Zahtevati od ljudi, ki so jim odrekali človeško dostojanstvo, ki od malih nog niso gledali drugega kot strah in kri in mrtve, pa to v živo, ne po televiziji, ki jim je strah zlezel v kosti in v luknjice vsakdanjega kruha, naj se zdaj obnašajo civilizirano. Ki jim je jeza dajala prežvečiti kruh strahu. Najlaže je moralizirati z občutljivim polnim želodcem.

Z dejstvom, da fotografijo ta hip lahko vidi vsak otrok, se na tem mestu ne bom ubadala. Jaz pa se bom: namesto svetniškega vzklikanja - kaj ste storili mojim otrokom! in oh, to dočakal sem! - se lahko najde snov za pogovor, ali samo opombo (ok ok, razumem, seveda je odvisno od otrokove starosti, ampak mali morajo v času poročil itak že spat.) In dalje, kaj pa otroci, ki so od malega vedeli le za orožje in da je človek pod kožo krvav (pa ne v prenesenem pomenu)?

Veste, še hvalabogu, da so, ste (smo?) ljudje, ki nismo otopeli. Ampak neotopelosti in ogorčenosti se ne naperja proti novinarjem, ki kažejo grde slike. Saj to je vendar tako, kot bi kralj pretepel sla, ki mu je prinesel novico o porazu!

Z vsem spoštovanjem,
Živa

citati iz: http://www.drfilomena.com/2011/10/nov-mrhovinarstvo/

Če bi morala spati

2011-10-19T09:57:00.001+02:00

Če bi morala spati v taki spalnici, bi se verjetno v spanju utopila.

Epistofag

2011-09-23T01:22:00.002+02:00

Žrem črke, eno za drugo oziroma vse v besedi hkrati, vsaj tako se je dalo razumeti iz nekega članka o psiholoških podstavah branja. Tako hitro jih žrem, da že sploh ne vem več, kaj piše, kje sem kaj prebrala in kaj sem zraven o tem mislila - verjetno nič.
Berem vse, kar se da hitro prebrati: sezname, navodila za uporabo (to sicer šele takrat, ko je naprava že vsa pokvečena, ker je nisem mogla pozdraviti z butanjem in boksanjem), dalje berem čivkanje virtualnih prijateljev in njihove povezave, ki vodijo do esejev s poudarjenimi odstavki; dalje berem pesnike, ki se jim preveč mudi za predolge verze: že dolgo si nisem vzela časa za kakšen sonet, dumo, pesem v prozi (stvar ni zračna, ne diha!) ali kratko zgodbo, bognedaj! roman ali kaj podobnega. Pretiravam. Berem tudi daljše proge črk, denimo o francoski kulturni zgodovini ali o liberalizmu in etiki ali o seksualnem življenju Catherine M. ali o Jobovih izgubah ali o uporabi govora Nathalie Sarraute. Črke so v vrsti kakor hiše v Trsti, francoski kmetje so si pripovedovali ljudožerske pravljice, ker so bili lačni, Catherine M. je liberalna in ima škornje na nogah, Job je bil etičen in ni imel ničesar, niti škornjev, Nathalie Sarraute pa ne razumem.

Sarkofag. Beseda je sestavljena iz sarx, gr., ki pomeni človeško meso, in phagein, tudi gr., ki pomeni žreti. Torej, beseda žre človeško meso. Ni res, beseda že ne, pač pa kamnita škatla za pokopavanje trupelc. Sicer se je poimenovanje sprva nanašalo na določeno kamnino vulkanskega izvora, v kateri so trupla popolnoma razpadla, in se šele nato razširila na kamnite škatle za pokopavanje.
Nekega dolgočasnega dne me bodo ravne črte črk pokopale pod seboj in mi na čelo odtisnile epitaf: sit tibi literra levis.

2011-09-19T21:06:00.001+02:00

Zdi se zgodovinsko potrjeno pravilo, da so konformistični intelektualci, tisti, ki podpirajo politične cilje in se ne menijo za politične zločine ali jih opravičujejo, v svoji družbi spoštovani in privilegirani, medtem ko so tisti, ki jih usmerjajo vrednote, kaznovani na tak ali drugačen način. Vzorec se ponavlja vse od najstarejših dokumentov. Tako so obtožili moškega, da kvari atensko mladino, in je moral popiti strup iz trobelike, tako so obtožili dreyfusovce, da kvarijo duše in, posledično, celotno družbo, tako so bili intelektualci šestdesetih let obdolženi "indoktrinacije mladih". /.../ Odgovornost intelektualcev - mislim, da o tem dovolj pove nekaj preprostih resnic. Intelektualci so tipično privilegirani - samo opazka ob uporabi izraza. Privilegij nudi priložnost in priložnost prinaša odgovornost. Torej posameznik ima izbiro.

Noam Chomsky, The Responsibility of Intellectuals, Redux

Ko te pogledam, mi popokajo vsa vratna vretenca

2011-09-10T20:47:00.001+02:00

Tomaž Šalamun, ti sinadčlovek. Si klasik, Bog idr.

V mehurju megalomanskesvobodnosti

leb

diš

leč

nad

vsemi navadnimismrtniki.

Po pravici te hvalivse stvarstvo. Brišeš si rit s papirjem, ki ga kritiki in oponašalci z radostjoanalizirajo.

Z neomejeno kroglosvobodnosti povaljaš vsak potencialen problem, si ideal lepote in vzorsubjektom, ki so vklenjeni v svojo svobodo in svobodo drugih. Požvižgaš se navse in mi smo kar naenkrat deležni zlatega dežja.

Veš kaj, TomažŠalamun, zavidam ti in najraje bi ti nastavila šivanko v oblak.

In še nekaj. Jaz semtvoj idealni svobodnjaški nadbralec, Tomaž Šalamun, niti ene tvoje pesmi nisemprebrala.

Kratka zgodovina kategorije spola

2011-09-06T00:46:00.000+02:00

Kmalu spol ne bo več kategorija, misel ni moja. Se pa ob njej večkrat ustavim, enkrat s táko in drugič z drugačno miselnostjo - odvisno od knjige, ki jo imam na pručki ob postelji, ter trenutnega razpoloženja. Tokrat se do te misli prebijam skozi optiko zgodovinskega pregleda kategorizacije. Namreč,

skozi veliko večino (meni) znane človeške zgodovine se je kategorija spola polarizirala v ženski in moški spol. Načeloma sta bila pola enakovredna, saj enega pola brez drugega ne more biti. Denimo Zemlja, popolna je taka, kot je, torej elipsoidna, in ima dva pola, severnega in južnega. Brez enega od obeh si jo je nemogoče zamisliti. A pri spolu ne gre čisto tako, hitro se namreč najdejo vzporednice tudi čisto na silo in neutemeljeno, in tako je bil ženski spol ožigosan za noč in moški povezan z dnevom. Kar sámo po sebi še ni narobe, če ne bi v naši dnevni civilizaciji podnevi delali in ponoči spali. Tako pa moškemu spolu pripade aktivno udeleževanje in ženskemu pasivno sprejemanje. In že tu, čeprav operiram s čisto ljudsko polarizacijo, se zatakne. Tu je namreč polarizacija, ki vrednostno ni več nevtralna.

Razvrednotenje ženskega spola se zato po mojem skromnem mnenju, ki zna biti le rezultat nerazgledanosti, ni izvršilo v dvajsetem stoletju s feminizmom, pač pa že davno prej, ko je Adam pomilovalno svetoval Evi, naj se vrne med jagode in maline, saj ne loči košute od jelena. Eva mu je verjela, da je verjetno jelena res težje ločiti od košute kot jagodo od maline, in niti pomislila ni, da tega zadnjega Adam ne bi znal. Pa se je sklonila in šla nabirat jagode in maline, potem pa se ji ni zdelo dvigniti glave bolj ali manj vse do mažoretk. Ženske vseh dežel, združite se! Z njimi hkrati se dvignejo tudi vsi drugi, ki so bili zapostavljeni in ožigosani zaradi bolj ali manj inovativne opredeljenosti ali usmerjenosti na spolnem področju.

Nato pride Simone de Beauvoir in napiše Drugi spol. Če je drugi, je moral biti tudi prvi. A če sta prvi in drugi, potem se lahko začne šteti in to v neskončnost. Kar seveda privede do sodobnega neorazvednotenja: ni več polov, ki bi se elipsoidno dopolnjevala, niti črno-belega taoističnega simbola dvojnosti. Je pa barvna televizija in zavedanje, da je odtenkov zelo mnogo (že samo z navadnim šestnajstiškim RGB sistemov dobimo 16.777.216 barv). Tako dobimo moškega, žensko, geja in lezbijko, biseksualko in transseksualca, pluriseksualca in neoseksualca - če naštejem le nekatere pogostejše odtenke -, odvisno od spolne prakse in neprakse, za katero pa je ob trenutni civilizacijski moralki pomembno, da se prakticira z odraslim predstavnikom, predstavnico človeške vrste. Vse prakse, ki odgovarjajo tema dvema imperativoma, so legalne, legitimne in zato enakovredne.

Izkaže se, da je bila polarizacija spolov soba z dvema Prokrustovima posteljama. Rešitev je torej v izdelavi postelj po vsakogaršnji meri, ki odgovarja na potrebe slehernika, saj bo tako lahko vsak na svoji postelji prakticiral svojo spolno prakso. Ko bo vsakomur pripadel lasten spol (pozor, Simone de Beauvoir ima drugega), to res ne bo več kategorizacija človeštva, pač pa pisana druščina ob tabornem ognju in rožicami v laseh.

Vse to velja le, če je kategorija spola vezana le na telesne značilnosti in spolno prakso in ne tudi na čustvene, duševne, intelektualne in druge značilnosti. No, to je pa subjektivno in kot tako nepreverljivo, megleno in zato neznanstveno. Zato raje kar tu napravim piko pri svojem kratkem poljudnoznanstvenem pregledu kategorije spola.

Ljubljanska razglednica

2011-09-05T00:56:00.003+02:00

Spet pri vratih cerkve. Mamke hodjo mimo mene. Se zdrznejo, če rečem pomagaj. Ena zmerej skoči. Sem se skorej začel smejat. Samo se ne smejem tem babam zmečkanim. Se mi preveč gravžajo. Se jih voha na deleč, da so spet kuhale mineštro. Za meso nimajo, pa nosjo tem farjem. Bi jim skoz dajale, men pa nič, pa sem tud v cerkvi. Včasih je kero sram pa se ustav in mi da kašen drobiž. Ji ostane od fajmoštra. Sam vse pa ne vzamem. So škrte pa dobim en evr. Škrtuha stara, foknem ji njen drobiž nazaj v zguban fris, sram nej te bo. Jo je res, jo podurha iz cerkve vsa rdeča. Evo, konc je. Se bojo privalile ven. Pomagaj. Babura mastna, tud skoz vrata ne moreš. Pomagaj. Spet nobena nič ne da. Pomagaj. Moram nogo stegnit, me tišči. O madona. Grejo čist naokrog. Pomagaj. Nič ti ni pridiga nucala, starina smrdljiva. Pomagaj. Kašni debeli gležnji, sevede, če skoz kleči. Pomagaj. So šle. Nimam nič.

Mam tri knjige za prodat. Evo gospa za hčerko. Se smeje, dober dan mi je rekla. Pa za nečakinjo al kaj kurac vam je. Ne. Nočte knjige. Pa za kos kruha. Lačen sem. Smeje se tamala in odkimava. Gledam njeno mat al teto. Nočeš pomagat človeku v stiski gospa. Zakaj pa ne? Zakaj za vraga pa nočeš pomagat? Bote tud vi še kdaj v situaciji, nikol se ne ve kako se človeku obrne. Da to mam pa res mi je rekla. Seveda mam res kaj se ji bo še v življenju zgodl! Kurba plesniva, deset evrov, prosm. Prosm sem ji reku, politični povaljanki. Kaj govori? Vika me, špuknem nanjo. Me podi stran. Me ni treba, grem sam. Gospa, ti boš pa že še na Čopovi dlani nastavljala.

Bogve, sem zaklenila avto. Si pogledala, pikica, kaj bi? Jaz bom kavo. Kavo z mlekom pa kozarc vode. Ti bi tortico? Greš noter pogledat? A bi raje sladoled? Hm, če bi skočila pogledat, ne morem je pustit same, bi šla ona? Sej ne ve, kje sva midve in kje avto. Greva potem skup. Pa po Čopovi do Prešerca, na Wolfovo po revijo, čez Kongresca. Si že videla prenovljeni Kongresni trg? Greva potem tam mimo? Res je lepo, še posebej lep mi je pogled od filharmonije proti uršulinski cerkvi. Ja, že, samo zdaj ni avtomobilov. Ok, imava plan majčkeno sprehoda.

Oo, lep večer bo samo da ji bo všeč. Da ne bo stvar preveč moderna al pa nerazumljiva ne bi ji rada priskutila umetnosti kot sem nardila z zelenjavo. Pa kaj če ima take nogavice. Se ti zdi grdo? Saj ji pašejo. Ti jih ne bi nosila, no, vidiš, saj jih ne. In kako se ti potem jaz zdim danes? Ti delam sramoto tu po Ljubljani a sem v redu? O hvala, danes sem normalna. Cenim to. Je v redu tortica? Mi daš za poskusit? Mmm, dobra, malo preveč pudinga za moj okus. Ampak sadje u, hvala za jagodko. Dober dan. Ne, hvala, naju ne zanima a pikica odkimaj prosim omarija ne se tako smejat. Ne, res hvala. Ojej pika kaj zdaj kakšno vprašanje. Ne. Zakaj se smejem zraven to je res grdo nehej se smejat ne morem se nehat smejat. To je pa res. To imate pa prav. Deset evrov! Pa veste, ne, oprostite, ampak želela bi, da naju nehate nadle šel je hvalabogu govat. O joj pikica zakaj se je pa pri nama ustavil za tako dolgo.

Račun, če lahko prinesete kako se mi roke tresejo ne bi si mislila, saj po glasu sem bila odločna se mi zdi. Bogve, je avto še tam.

Uporaba ubeseditve

2011-09-04T01:01:00.000+02:00

Točno tako. Že nekaj časa čutim, da razmišljam o nekem vprašanju, pa ga še nisem znala ubesediti. Težava je namreč v tem, da bi lahko že vprašanje samo po sebi vsebovalo odgovor ... Ta odgovor pa bi moral vplivati na nekatere življenjske odločitve spraševalca ali pa razkrinkati njegovo dvoličnost.

Ob tem se spomnim nekega mladega človeka, ki je bil po službeni dolžnosti poslan kar se le da daleč od prestolnice in dogajanja, nekam, kamor ne le da ni prišla moderna miselnost, tja še niti miselnost ni bila prišla. Torej, poslan je bil na Nivoje Praproti in je želel ljudem ponuditi svojo miselnost. Nivojci še niso bili pripravljeni na tako reč, zato je bil obsojen na propad. Zgodba o idealistu je znana. Mladi človek bi se bil lahko odločil drugače: delal bi, kar mu je bilo naročeno, malo vrtnaril, kaj dobrega pojedel in pustil miselnost pri miru. Šel bi med ljudi in svojo miselnost popredalčkal nekam v glavo, kjer bi bila lepo sama in ne bi nikogar nadlegovala. Umrl bi zadovoljen, na toplem, imel bi svojo telečjo pečenko in dobro bi se mu godilo na svetu.

Mori me torej: lahko, oz. sploh sme ta mladi človek zapreti idejo sámo v kak predal v glavi? Družba, sistem, država, kar hočete, verjetno res ni idealna in verjetno ima mladi človek v glavi podobo drugačne družbe, države, drugačnega sistema, ki mogoče ni popoln, pa se mu zdi vseeno boljši kot ta, v katerega je bil vržen, kot ta, katerega pravilom se mora podrejati, čeprav ni ob rojstvu podpisal, da se mu sploh hoče podrejati. Če se torej mlademu človeku-idealistu zdi, da ima dobro idejo in stvar, ki bi lahko vlekla, tedaj ima pravico (verjetno je kje kakšna pravica, ki pokriva tudi to področje, saj jih imamo polno), če ne celó dolžnost, da poskusi spreminjati svet po svoji ideji.

Se mi tudi zdi, da bi morala vsaka generacija imeti svojega sanjača in angažiranega idealista, sicer bi lahko prišlo do tiranije ideje (in kolikokrat se je to res zgodilo), ko so mladi idealisti s svojo idejo uspeli, je povlekla, pa so se postarali in se je postarala ideja, se sprevrgli v fanatike in ideja v fanatizem. Razen če pustim skelete fanatizmu, ugotovim, da so ljudje vedno in povsod isti - in naštejem sedem naglavnih grehov - in si grem pogret svojo telečjo pečenko. Kdo mi pa brani, do koga imam kakšno obveznost, jaz, spraševalec in mladi človek, svoboden kot ptič na veji?

Beseda

2011-08-24T22:54:00.003+02:00

V možganih mi žveči kot krava
in poka mehurčke,
in zraven vozla nemogoče
kombinacije živčnih končičev
(možgane imam čisto zavozlane).
Nato jo začutim v pljučnih mehurčkih.
Napihuje jih do skrajnosti,
nato se skrije v srce, v levi prekat,
in tolče po njegovih stenah.
Stisne me za grlo
in se mi polula v oči,
me potegne za nos
in mi začne puliti dlake na jeziku.

Potem jo požrem,
nerojeno, nedano, neslano.

In tako sva sedela, neznano kaj čakala,

2010-07-02T17:52:00.004+02:00

dočakala edino minuto slovesa, ko sem ga pospremila skozi stranski vhod po zavitem stopnišču in se na zadnji stopnici ustavila, pri čemer je bil še vedno za celo glavo višji od mene, potem pa ga - kaj neki?, samo pogledala: - da? - ne - morda pa da?- za zdaj še ne - in dvojni nasmeh: njegov poln zavzetega presenečenja, moj - nelahkega zmagoslavja. (Še ena takšna zmaga in bova uničena.)
To je trajalo eno leto.

Ce n'était pas de la mauvaise - ou bonne - honte, c'était - mais la même chose qu'avec le tu : je l'aimais trop, tout était mou.
Car un baiser, quand on n'aime pas - dit tellement plus, et quand on aime - dit tellement moins. Boire pour reboire encore. Le baiser en amour c'est l'eau de mer dans la soif. Raje se nisem odžejala.

... Torej, o tistem sejmu. Nekoč hodim v svoji ogrinjalki in izpod ogrinjalke - vidim: ogromna ženska, prava babnica, baba, v kratkem malinastem krilu z bleščicami, ob lajni - pleše. Lajno pa vrti - uradnik. Ne več mlad, zelen, z rdečim nosom, s kokardo. (Nos sam je kakor kokarda.) Takoj se mi je strašno zasmilil: revež! bržkone so ga vrgli na cesto zaradi pijančevanja, in tako je - od lakote ... Izkazalo pa se je, Marina, iz ljubezni. Pred desetimi leti jo je nekje, v svojem mestu, zagledal na sejmu, in takrat je bila rosno mlada in drobcena in bržkone strašno ganljiva. In se je pri priči zaljubil vanjo (ona pa se vanj ni, ker je bila že poročena s trebuhljačem), in je od ranega jutra visel na sejmu, ko pa se je sejem selil, se je odpravil tudi sam, in se je povsod vozil za njim, in so ga vrgli na cesto, in je začel vrteti lajno, in tako jo že deset let vrti, ne da bi opazil, da se je zamastila - in sploh ni več lepa, ampak strašna ... Mislim si, če bi jo nehal vrteti, bi takoj vse razumel - in umrl.

M. CVETAJEVA, Povest o Sonječki

Kako si nas poznal, Slovence

2010-06-06T21:09:00.003+02:00

JERMAN: Hlapci! Za hlapce rojeni, za hlapce vzgojeni, ustvarjeni za hlapčevanje! Gospodar se menja, bič pa ostane in bo ostal na vekomaj, zato ker je hrbet skrivljen, biča vajen in željan!

GLAS: od okna Ali ste možje, da poslušate?

GLASOVI: vsivprek Lákot! - Ti nas boš zmerjal? - Na cesto! - Udarite!

JERMAN: stopi z eno nogo na stol, z drugo na mizo Hlapci! Med vas bi Kristus ne prišel z besedo, prišel bi z bičem! Norec, ki se je napravil, da bi vam odklepal to pamet devetkrat zaklenjeno -

GLASOVI: Zadosti je! Kdo je hlapec?

ŽENSKI GLASOVI: Ali ste možje ali niste? Ali da ga me razpraskamo? Možje so vstali; kozarci zazvenče; miza v ozadju se je bila prevrnila.

DELAVEC: Kamenje! Zaprite okna!

KALANDER: Gospod, nehaj!

GLASOVI: Kdo je hlapec? - Udarite!

JERMAN: Hlapci, obsojeni za hlapce -

GLASOVI: Kdo? Čaše žvenkečejo, lete proti Jermanu: nenadoma se prime za glavo in omahne s stola.

NACE: Ne greha, ljudje krščanski, ne greha! Ne krvi! Kmetje ga sunejo v stran in silijo proti Jermanovemu omizju.

GLASOVI: v ozadju Ubijte ga!

DELAVEC: Ranjen!

ŽUPNIK: stoji visok in širok med durmi v ozadju Vade in pace!

KALANDER: je bil prijel Jermana pod pazduho ter ga potisnil skozi duri na desni; stopi pred duri in prime stol v roko Jaz sem Kalander, kovač; kdo bi rad še kaj vedel?

Trojanska vojna odpade

2010-05-26T15:37:00.002+02:00

La formulation elle-même prêtait au quiproquo : "Donnez-moi deux billets pour le 13 décembre" , aurait dit une cliente au burreau d'accueil de l'Athénée, "pour La Geurre de Troie" . - "La Guerre de Troie n'aura pas lieu", complète l'employée. Mais la dame : "Eh bien tant pis, réservez-moi deux places pour le spectacle de remplacement."

Zdaj so me zanimali ti zakoni

2010-04-29T21:14:00.003+02:00

in sem vprašal in naš skavt je dejal, da skavtski zakoni niso tajnost, in jih je pričel naštevati: Prvič. Skavt ne laže!

Ustavil sem ga. Zdi se mi, že ta prvi zakon ni tak, da bi se moglo mimo njega brez pomisleka.

Sveta cerkev je jako modra in vendar ni kratko malo laži sprejela med grehe. V posvetnem življenju ima laž jako važno vlogo. Lažejo na najodločilnejših mestih in ne lažejo za kratek čas, nego izvršujoč svojo bridko službo, in sploh prosim: ko pravim, da lažejo, ni to nič razžaljivega - služba je služba in vsake stvari se je treba naučiti in jo znati.

Baš zato sem se pomišljal, ali je prav, da uče, da skavt ne laže, in ali se s takim zakonom ne jemlje mladim ljudem možnost, da kdaj pridejo na odlična mesta!

Ne vem, kakšni so še drugi skavtski zakoni, toda ni nemogoče in se bojim, da se kateri glasi: Skavt ne krade!

Potem pa sem dejal sam sebi, da ne vemo, ob čem naj dandanes sploh pošteno živi človek! Skrbelo me je in sem stopil h gospodu ravnatelju, kamor mi sin hodi v šolo, in je gospod ravnatelj poklical še gospoda kateheta, da smo se pomenili in sta oba prav prijazna gospoda. In sta rekla in to je res: Saj bo fant skavt le, dokler bo mlad!

Potolažila sta me.

Naj pa bo skavt v božje ime in naj uboga skavtske zakone, dokler je mlad, in naj ne laže in naj ne krade!

Mladost hitro mine. Potem bo pa tako drugače.

F. MILČINSKI, Skavt Peter

V klub Kitkat

2010-04-24T23:24:00.000+02:00

Oh, somewhere in this favored land the sun is shining bright;

The band is playing somewhere, and somewhere hearts are light,

And somewhere men are laughing, and somewhere children shout;

But there is no joy in Mudville—mighty Casey has struck out.

... beton,

2010-04-22T00:31:00.001+02:00

ki jih drži skupaj, je pač enostavno preveč močan ...

Gregor Virant

... na računalu na kroglice sem zračunal vse narobe ...

2010-04-14T21:24:00.003+02:00

Gledali so nas, počasno, od nog do glave, da sem začutil vročino, ki se je ohladila brž, ko mi je prišla do obraza. Vati se je obrnil k moškemu, ki je bil v nenavadnem suknjiču, čeprav je na glavi imel kapo od uniforme s kokardo ... Rekel je nekaj z zavirajočimi usti, da so se mu mišice tako napele, da se je obraz spremenil v masko ... rekel je nekaj v čudnem, mehkem jeziku, kot da ima v ustih kako novo, nenavadno, precejano jed. Pogledali so mu v obraz, očala, usta, lase ...

Nisem verjel, da smo tako hitro pripotovali sem in da sem sredi noči še buden ... mogoče smo zaradi prehude zaspanosti komu nasedli, pripotovali v napačen kraj ... in smo zdaj kdovekje ... Škoda, da nisem videl neba, škoda, da ni bil dan, da bi videl, če ni vse skupaj potegavščina ... Vati je stal v pomenku z nekim majhnim črnim čokatim možem. Govoril je z njim v svojem ko pecivo rahlem jeziku ... ga je spraševal? Tudi ta ga je, namesto da bi ga poslušal, gledal v obraz in mu potem odgovoril ... v oči, usta, nos ... z glasom, ki je donel zelo visoko pod streho. Mogoče je bil ženska?

... na računalu na kroglice sem zračunal vse narobe ... jezikovne naloge so mrgolele od napak ... lepopis je bil ves popackan ... branje je šlo komaj za silo ... Izpraševanje na izust pred tablo ... to bi moral kdo slišati ... Besede sem izgovarjal z muko ... bile so podobne kamnitim kockam, ki sem jih moral z jezikom na silo izrivati iz ust ... iz golta, kotičkov, sredine ust ... Z njimi si nisem mogel dosti pomagati, kaj šele izraziti ... nisem mogel z njimi imeti nikogar rad, se jeziti nanj, se nasmejati šali. Vse besede so bile ovite s trni ali v klobčič zmeštranih niti ... vse to ni bilo mogoče ne prijeti, obračati, kaj šele razmotati ... Ni šlo! Bila je skrivnost ...

Lojze KOVAČIČ, Prišleki

Dež ni padel dneve in dneve,

2010-04-08T20:57:00.001+02:00

o, Bog moj, na moje usahlo srce. Obzorje je golo in razžarjeno - nikjer ni najtanjše tančice nežnega oblačka, nikjer najmanjšega znamenja daljnega, hladnega dežja.
Pošlji svoj gnevni vihar, temen od smrti, če je to tvoja volja, in z biči bliska stresi nebo od konca do konca.
Ali odpokliči, gospod moj, odpokliči ta pronicirajoči nemi žar, tihi in ostri in kruti, ki žge srce s strašnim obupom.
Daj, da se skloni oblak milosti z višine, kakor solzá polni pogled materin na dan očetove jeze.

Rabindranath Tagore, Gitandžali

Tako zdaj delam

2010-04-08T15:38:00.003+02:00

Nekdo mi je premaknil uro
in zamudil sem avtobus,
vlak in letalo.

Ostala mi je ena sama možnost:
da eno nogo postavim
pred drugo in grem.

Čas teče, leta minevajo, barve bledijo.
A vem, da je to edina možnost,
če hočem še kam priti.

Ciril Bergles, Zaupna sporočila

Zamerim

2010-04-06T22:46:00.000+02:00

današnjemu dnevu,
da me ni počakal.
Ta dan lahko bi klestil jabolka
in zlato žito zame z neba,
današnji dan bi se lahko mi daroval.

Petra Bauman, Januar

V študentskem domu

2010-04-04T23:29:00.001+02:00

Tam
kjer s(m)o
nekoč
študentje
popivali
in žurali

je
sedaj
ostal
samo
kup prašnih
zapiskov

odrabljenih - med drugim -

tam
kjer so
viseli
posterji
najbolj blond
lepotic

visijo le spomini
na nekaj
nedorečenega

saj ni
nostalgija
po nečem
kar je
šlo mimo tebe

morda je le življenje

samo življenje

David Bandelj, Razprti svetovi

Bilo je v Kalkuti med deževjem;

2010-04-04T23:28:00.001+02:00

jutranji oblaki so se razpršili in ne bo je bilo preplavljeno s svetlo sončno lučjo.
Binoj Bhušan je stal sam na zgornji verandi svoje hiše in v lenobnem brezdelju opazoval nepretrgani tok mimoidočih. Pred nekaj časa je končal študij, ni pa še imel nobenega rednega dela. Sicer je kdaj pa kdaj kaj napisal za časnik in prirejal zborovanja, vendar ga to ni moglo stalno zadovoljevati. In tako je to jutro začutil nekakšen nemir.
Pred prodajalno nasproti je stal baulski berač v pisanem oblačilu teh potujočih pevcev in pel:

Po kletki tuja ptica frfota
in nič ne vem, od kod je priletela.
Moh duh ne more tu je zadržati
in nič ne vem, kam vse bo odletela.

Binoju se je zahotelo, da bi Baula poklical gor in zapisal njegovo pesem o neznani ptici. A kakor se ne moremo vzdigniti sredi noči, da bi šli še po eno odejo, če se nenadoma shladi, tako tudi Binoj ni poklical Baula in pesem o neznani ptici je ostala nezapisana, le njena melodija je še nekaj časa odmevala v Binoju.

Rabindranath Tagore, Gora

Človek

2010-04-02T23:28:00.001+02:00

V srcu
solze in smeh,
molitev in greh,
sreča - nesreča,
svoboda in ječa,
balzam in strup,
vera - obup ...

Se čudiš?
Kaj nisi človek,
človek božji?

Milan Apih, Sredi polja drevo

***

2010-04-02T23:26:00.001+02:00

kako vznemirljiv, kako skrivnosten je svet.
senca, ki zdrkne preko bele stene,
cigaretni dim, ki se kodra in cepi v trakove,
mačje tačke, ki se hlastno stegujejo
in se poskušajo vsega dotakniti.
zdi se, da vsi predmeti predejo,
transcendiraš negibnost in bridko prepoznavanje.
kremplje skriješ pod blazinice
in se dotakneš svojega lica.
mogoče pa le nisi tako kipasto določljiva,
hladno nespremenljiva.
v igri, barvi svetlobe,
v zvoku avtomobila
se skriva ozka obljuba,
reža v podu, ki te vabi,
tako kot vabi mačji smrček.
in pozabiš na hlad, na vročino,
skočiš si za vrat in si dopoveduješ,
kako vznemirljiv, skrivnosten je svet,
ki se kodra in cepi v trakove stavkov.

Alja Adam, Zaobljenost

Nikhil pripoveduje

2010-04-01T23:25:00.001+02:00

Vse se jari in valuje v avgustovski poplavi. Mlade riževe bilke se svetijo kakor udje majhnega otroka. Voda je zalila vrt ob naši hiši. Jutranja luč se razsiplje po zemlji, ljubezen višnjevega neba ... Zakaj ne morem peti? Voda daljne reke se leskeče od svetlobe; listje se iskri; riževa polja se v muhastih izpreletljajih zlatno pobliskavajo; jaz edini nimam glasu v tej simfoniji jeseni. Sončni sijaj sveta siplje svoje žarke na moje srce, a srce jih ne odbija.
Če pomislim, da mi manjka daru za izražanje čustev, tedaj vem, zakaj sem osamljen. Kdo bi me mogel prenašati brez prestanka vse dni in noči? / ... / Moje življenje ima samo svoje neme globine, nima pa žuborečega šumenja. Samo sprejemati znam, ne pa dajati gibanja. In zato je moja družba podobna postu. Koga naj tedaj grajam? Kakor Vidjapati morem samo tožiti:

Avgust je, v strastnem dežju se ulivajo solze neba;
oh, prazna je moja hiša.

Hiša, ki postane prazna, ker se je ljubeča dvojica ločila, ohrani sredi svoje praznoste vendar še glasbo nekdanjih dni. A hiša, ki je prazna, ker sta se srci razšli, je strašna v svojem molku. Še bolečina ve, da tu ni več mesta za njen krik.

Rabindranath Tagore, Dom in svet

Fatima in pesnik

2010-03-30T23:23:00.002+02:00

Pot na Zahod je bila težavna.
V Potsdam je prišla iz Frankfurta;
dejali so ji, da zanjo ni službe,
ona je iskala karkoli.
Pa so ji grenko priznali,
da je WC na železniški postaji
edina priložnost.
Ništa, dajte mi taj klozet,
a ja ču da ga sredim da če
svako htjet u njega.
Minilo je dvajset let od takrat,
ko je prišel k njej pesnik iz LJ.
Zvečer je klicala prijateljico
v Frankfurt in ji dejala:
bio je danas kod mene onaj
naš pjesnik iz Slovenije.
I šta je kazooooo?
Ništa! Usro se i platio.

Esad Babačić: Divan

Glas

2010-03-22T23:23:00.001+01:00

Oblaki na nebu se razsujejo v kaplje, da bi jih nato v svoje naročje prestregel prah. Podobno nihče ne ve, od kod se vzamejo dekleta, da bi jih nato prestregla zemlja.
Svet je zanje tako majhen - in moški prav tako. Pustiti morajo, da ves njihov obstoj ogradijo telesne meje - vse njihove pogovore, vse bridkosti, vse skrbi! Zato imajo zastrt obraz, obroče na zapestjih in zapah na dvorišču. Dekleta so Indrani omejenih nebes.
A le kateri bog je s svojim hudomušnim smehov botroval rojstvu te neizmerno radovedne deklice z naše ulice? Mati jo kliče "razposajenka", oče "neugnanka".

Deklič preskakuje kamne prepovedi kakor bežeče brzice. Njena čud je podobna nežnim listom na najvišjih vejah - nenehno trepetajo, nenehno so nemirni.
Danes pa vidim, da ta nebrzdani otrok nepremično stoji na verandi in se s telesom naslanja ob ograjo - kakor mavrica ob koncu deževnega dne. Njene velike črne oči so negibne kot ptice z mokrimi krili na veji.
Nikoli je nisem videl tako molčeče. Zazdi se mi, kakor bi se reka nenadoma umirila in postala jezero.

Rabindranath Tagore, Lipika

V čem je krokar podoben pisalni mizi?

2010-03-14T23:22:00.001+01:00

Je že slišala za Langobarde? Ni jih več, samo ime je še ostalo. Kot kakšna žival, ki se rodi, odide nekam, za njo pa se izgubi vsaka sled in nihče ne opazi, da je sploh kdaj živela. Tako je z njim, tako je z njo.
A zdaj sta skupaj.
Nepreklicno začasno, za ta trenutek skupaj.

Drago Jančar, Posmehljivo poželenje

Poet in atlet

2010-03-05T23:21:00.001+01:00

Ko bo kak prihodnji zgodovinar skušal ugotoviti, kaj je konec 20. stoletja milijone ljudi na ameriškem kontinentu pognalo v tek, ne bo imel lahke naloge. Nenadnemu dirjanju po parkih, plažah, ulicah velemest, pod žarkim soncem juga in v bolečem mrazu severa, ne bo lahko najti razloga. Ameriški človeški rod je začel nenadoma teči. Zjutraj, opoldne, zvečer in ponoči, mladi in stari, zdravi in bolni, vsi so opuščali svoje dotedanje navade in se spuščali v dir. Nekateri so si polomili kosti, drugim je zvilo gležnje, tretje je pobral srčni infarkt, četrte so obgrizli psi, toda množica je dirjala naprej. Poslovni ljudje so sredi opoldanske vročine namesto v senco zavili na razžarjeno asfaltno avenijo in s peno na ustih dirjali po njej. Ženske v torbicah niso več nosile pudrov, pač pa tekaške copate, avtobusi so opusteli. Ameriški človeški rod je tekel: v množicah je dirjal čez mostove New Yorka in skozi puščave Nevade, od Aljaske do Floride je bilo mogoče srečati prepotene ljudi z nabijajočimi žilami v senceh, divje sopihajoče in stokajoče, s praznimi pogledi in slušalkami na ušesih. Nekateri biologi bodo skušali, kot zmerja počnejo, najti analogije pri drugih vrstah sesalcev: skriti genski ukaz, ki požene kite čez oceane in na peščene obale, množice podgan čez prostranstva Sibirije. A zgodovinar bo vedel, da je človeški rod zahodne civilizacije počel že vse mogoče reči: dvignile so se množice po vsej Evropi in odšle skozi dež in zimo, skozi sonce in pesek osvajat božji grob, čeprav je malokdo med njimi vedel, kje je dežela, v katero so se opotekali. Romarske procesije so omahovale pod težkimi križi, ljudje so se bičali in krvaveli do roba smrti. Pripadniki nekih srednjeveških sekt so skakali skozi ogenj, v Rusiji so goli tekali skozi gozdove, v Nemčiji bosi po kamenju. Konec dvajsetega stoletja so tekli v tekaških copatih. Še najbolj so bili podobni tistim obsedencem v neki alpski dolini na slovenski meji, ki so vsako leto enkrat dirjali na štiri hribe: moški in ženske, otroci in starci so s steklimi očmi sopli iz doline v hrib in si lomili noge od spustu s hriba v dolino, šibkejše so puščali za seboj, dokler niso omagali.

A nekaj je bilo konec dvajsetega stoletja vendarle novega. Srednjeveškim skakačem, flagelantom in dirjajočim romarjem je šlo za dušo, za dušo proti telesu. V dir, stok in vsakršno mučenje telesa so jih gnali razlogi, ki so jih imeli za višje: duša je nekam hotela, telo jo je ustavljalo. Še več, telo je bilo treba poškodovati, zakaj stalo je duši nasproti, oviralo jo je pri njenem višjem hotenju. In ker so imeli izbruhi tekanj, bičanj in skakanj skozi ogenj v človeški zgodovini zmeraj razumljive duhovne razloge, bo imel bodoči zgodovinar silne težave z razlago tega nenavadnega pojava, ki se ga je oprijelo ime jogging. Ugotovil bo, da so se proti koncu dvajsetega stoletja pojavili obsedenci, ki po ulicah in divjinah niso tekali zaradi metafizičnih razlogov, ampak kar tako, zaradi telesa samega. Seveda so nekateri trdili, da zaradi zdravja, drugi zaradi socialnega statusa, a to je bil gotovo samo del resnice. Pojavile so se razlage, ki so se še najbolj približale srednjeveškim: med tekom, zlasti pa po njem, človek preide v višje stanje zavesti. To dokazuje njegov stekleni pogled, ki je zunaj tega sveta; tekač realnega sveta ne zaznava, če se mu postaviš na pot, te ozmerja ali udari. In vsi tekači, vsi joggerji, kot so se imenovali pripadniki te najbolj množične sekte v zgodovini, so govorili o prijetni utrujenosti, se pravi, da so se približevali stanju nirvane, znane iz vzhodnih filozofij. Neki francoski filozof je trdil, da so tekaški obsedenci znanilci prihajajoče apokalipse: z izgubljenimi očmi in s peno na ustih brez misli tavajo naokrog v slutnji prihajajoče katastrofe.

Drago Jančar: Posmehljivo poželenje

berem /.../ pod svetlobo neonske svetilke.

2010-02-10T23:20:00.001+01:00

S črnookimi lepoticami čas preminímo:
svet je samo bajka,
dih, ki gre mimo.
Pozdravljati sedanjost z žalovanjem - je greh,
in nikar govoriti
o minulih dneh.
Mislil bom samo na te kodre dišeče
in na oble čare
te hčerke boginje sreče.
Srečen je človek,
ki zna jemati in dajati za dva,
gorje si ga njemu,
ki tega ne zna.
Veter in oblaki:
življenje je prikazen samó.
Natoči vina,
pa naj bo, kar že bo.

Pripis: Rudaki, umrl že leta 940.
Že?
(V. Zupan: Igra s hudičevim repom)

The Great Dictator - The speech

2010-01-24T23:18:00.003+01:00

"I'm sorry, but I don't want to be an emperor. That's not my business. I don't want to rule or conquer anyone. I should like to help everyone if possible - Jew, Gentile - black man - white.

We all want to help one another. Human beings are like that. We want to live by each other's happiness - not by each other's misery. We don't want to hate and despise one another. In this world there's room for everyone and the good earth is rich and can provide for everyone.

The way of life can be free and beautiful, but we have lost the way. Greed has poisoned men's souls - has barricaded the world with hate - has goose-stepped us into misery and bloodshed. We have developed speed, but we have shut ourselves in. Machinery that gives abundance has left us in want. Our knowledge has made us cynical; our cleverness, hard and unkind. We think too much and feel too little. More than machinery we need humanity. More than cleverness, we need kindness and gentleness. Without these qualities, life will be violent and all will be lost.

The aeroplane and the radio have brought us closer together. The very nature of these inventions cries out for the goodness in man - cries out for universal brotherhood - for the unity of us all. Even now my voice is reaching millions throughout the world - millions of despairing men, women, and little children - victims of a system that makes men torture and imprison innocent people. To those who can hear me, I say: 'Do not despair.' The misery that is now upon us is but the passing of greed - the bitterness of men who fear the way of human progress. The hate of men will pass, and dictators die, and the power they took from the people will return to the people. And so long as men die, liberty will never perish.

Soldiers! Don't give yourselves to brutes - men who despise you and enslave you - who regiment your lives - tell you what to do - what to think and what to feel! Who drill you - diet you - treat you like cattle, use you as cannon fodder. Don't give yourselves to these unnatural men - machine men with machine minds and machine hearts! You are not machines! You are not cattle! You are men! You have the love of humanity in your hearts. You don't hate, only the unloved hate - the unloved and the unnatural!

Soldiers! Don't fight for slavery! Fight for liberty! In the seventeenth chapter of St Luke, it is written the kingdom of God is within man not one man nor a group of men, but in all men! In you! You, the people, have the power - the power to create machines. The power to create happiness! You, the people, have the power to make this life free and beautiful - to make this life a wonderful adventure. Then in the name of democracy - let us use that power - let us all unite. Let us fight for a new world - a decent world that will give men a chance to work - that will give youth a future and old age a security.

By the promise of these things, brutes have risen to power. But they lie! They do not fulfil that promise. They never will! Dictators free themselves but they enslave the people. Now let us fight to fulfil that promise! Let us fight to free the world - to do away with national barriers - to do away with greed, with hate and intolerance. Let us fight for a world of reason - a world where science and progress will lead to all men's happiness. Soldiers, in the name of democracy, let us all unite!

odlomek iz filma

Nimfomanke so večno mlade

2009-11-11T11:45:00.003+01:00

Slovenski filmi so lahko zelo dober zgled vsakršnemu pisunskemu blebetaču: izreči samo tisto, kar je neobhodno potrebno.

Nimfomanke so večno mlade in lezbijke ne umirajo od čira na želodcu.

Srce recesija

2009-11-05T10:52:00.000+01:00

...
I. ŠTERK

Najobčutljivejša duša sveta,
ki ji je dana moč spoznanja,
ki se mora pustiti oblikovati svetu, da sprejme njegov krik in ga ponovi postoterjenega,
ki ji je dana ariadnina nit, da nas popelje preko obzorja,
se je opijanila.
Povabila je na svoj ples vse najbolj škrlatne vlačuge
in utopila svoje ovce v medu,
da je curljal po njihovih plečih,
da curlja po belem vezenem prtu,
da curlja po marmornatih tleh,
da ga ližejo biki,
da se jim na kopita lepita med in kri.
Zapahnjene oči ima najobčutljivejša duša sveta
in zaklenjeno srce.
Brezglavo vrtenje objema zemljo in kar jo napolnjuje,
smeh se razdira v spačene krike.

2009-09-12T19:14:00.002+02:00

Neskončno več ljudi sprejema civilizacijo iz hinavščine, kot je resnično kulturnih ljudi.
S. FREUD

Ne vem, včasih bi bilo preprosto preprosteje, če bi telefon zamenjala za domačo žival.

Potovanje je nezvestoba.

2009-09-05T21:39:00.005+02:00

Voyager, c'est être infidèle. Soyez-le sans remords ; oubliez vos amis avec des inconnus.

Prejšnji dan sem srečala v mestu prijatelja (ali bolje znanca ; ko pa pomislim, da ga sploh ne poznam dobro, pa tudi on mene ne, čeprav nosiva srce na pladnju kot Saloma Krstnikovo glavo, bi mu najraje rekla neznanec) prejšnji dan sem torej v mestu srečala neznanca in z njim strmoglavila v pogovor.
Zaupal mi je svojo bojazen, češ da se postmoderni človek vse bolj umika v svoj lastni subjekt. Po njegovo bi sicer morala, če bi se želela o tem bolj izvedensko pogovoriti, najprej uskladiti glede težkih pojmov, kot je človek. Čas naju je priganjal, zato sva s težkim srcem uvod v najin pogovor preskočila. V dokazovanju vsak svojega subjektivnega prav sva izgubila rdečo nit pogovora in v hitenju za opravki skoraj preskočila še zaključek. Res se nama je mudilo, zato sva govorila kar oba hkrati - kaj točno sva govorila, pa sem razen nekaj fraz v narodov blagor pozabila in naj se mi to ne šteje v hudo, fraze se vendarle večkrat sliši kot domislice, ki jih intelektualna srenja goji na svojih zelnikih. Pa ne verjamem, da bi opazil moje nezbrano poslušanje: zaposlen je bil z lastno subjektiviteto.
A, priznam! - utapljam se v lastni subjektivnosti in ni potrkal na pravi naslov, ko mi je trkal prah s kosmate vesti. Nič mi ni mogel, ne dopovedati in kaj drugega tudi ne. Črno-žolti ptič mi čepi na rami in varuje mojo subjektiviteto. Maši mi usta, zastira jih s svojimi strupastimi krili, ljubosumen na rdečo barvo mojega jezika.

Odrešila ga bo službe riba Faronika. Moja riba Faronika. V novem svetu živimo in vsak se bo potopil sam na svoji ribi Faroniki.
Jaz bom svojo še malo podila, naj me popelje, da spoznam svet. Če si bo moj črno-žolti ptič res rekel ob potopu

Oh, baby, when I have seen it all, seen all there is to see
I will find I still can not ruy away from me

2009-09-02T19:45:00.000+02:00

Mi daš številko,
jo je pogledal v oči.
Bi, pa je nimam.

2009-08-20T23:09:00.001+02:00

2009-07-28T23:35:00.003+02:00

Čaka sama na
avtobusni postaji.
Mimo plane svet.

Blodnje

2009-07-21T20:58:00.007+02:00

Veličastna črna mačka spanja čepi na vekah in z brk ji visijo prašne pajkove mreže. Divji lovec na some pleza po njih in jih pregleduje za delovni dan. Omrtvičeni ujeti čevelj se neslišno plazi v usta in na jeziku žametno odseva suho nočno mavrico. Mehka ura se preliva po mačkinih šapah in se umika kazalcem, da je ne ujamejo.

Tiho živijo svoje nočno življenje divje prikazni iz sanj, po freudovsko se pravočasno skrijejo v ušesno mečico pred belino dneva in iz neprevidnosti pustijo odtise svojih šap in okostja pojedin na kolosalnih spodnjicah spečega kipa. Čevelj brez vezalk se prilepi na nebo in pušča za seboj belo slinasto blato andaluškega pogorja, užitek spanja povzroča presihajočo reko, v kateri bo divji lovec lovil some.

Pred alabastrne stebre mačkinih tačk kobilica, prek mehkih ur na črne rame in kobilica se izgubi v črnem breznu svoje pogube. Kislina jo razžre, da se raztopi v zelen nič, iz zelenega niča pa rastejo stolpnice, čisto na koncu sveta. Mačka se oblizne in ribiču raztrga polne mreže, se pretegne, zabriše z repom fantazijsko mesto in petelin proti svoji volji zapoje v dan.

2009-06-30T00:35:00.000+02:00

Neskončno več ljudi sprejema civilizacijo iz hinavščine, kot je resnično kulturnih ljudi.
S. FREUD

Zlata skrb

2009-06-28T17:35:00.005+02:00

Il ne me reste qu'un seul souci sur terre, un souci d'or :
porter le poids du temps.
O. MANDELSTAM

Pes je tisti, ki se mnogim zdi človekov najboljši prijatelj. Ali meni se vse bolj zdi, da je človeku najbolj zvesta spremljevalka - skrb. Spremlja človeka na njegovih potih, mu težko ždi na rami in polaga kamne na srce. Včasih se človeku zazdi, da je ni več, zavriskal bi, popil kozarec vina in se razveselil lahke praznine, ki jo pušča skrb za seboj. A še preden privre vrisk na ustnice, preden roka doseže čašo, skrb zadrgne grlo, da se sliši le pritajen vzdih in se roka klavrno povesi. Skrb ni odšla, za hip je zaspala, pozabila je za trenutek piti kri in rdeči kremplji so popustili svojo žrtev, da obrišejo okrog ust kaplje žrtvine krvi. Ali prijem popravi hitro in še močneje kot prej stisne grlo.

Tolaži se človek kdaj, da le ni tako velik, da bi bilo vesolju mar njegovega obstanka ali propada, ali tolažba ne doseže srca. Srcu je vseeno, kako je vesolje veliko, srce ne pozna relativnostne teorije. Kar je v srcu, je za srce absolutno, in ko je srce polno skrbi, ni v celem vsemiru nič drugega kot sama ljuba skrb. Ona pa čepi ubogemu smrtniku nad glavo in se veselo guga na tanki nitki, ki vsak čas grozi, da ne bo zdržala njene svinčene teže. Človek hiti po vsakdajih opravkih s sklonjeno glavo, ker mu za vratom ždi in za ovratnik diha zvesta spremljevalka. Ali najhuje od vsega je, da človek nima ničesar, s čimer bi skrb lahko nasitil, ponuja ji lahko le svojo kri, upajoč, da je bo še kaj ostalo zanj.

Pred letom dni sem bila ravno tu, na istem mestu, a moja skrb je bila mlajša in njen oprijem nežnejši. A ravno tako mi je visel nad glavo črn meh dežja in le stežka sem ga še branila pred zloveščo skrbjo, ki mi ga je hotela vsako noč prebosti, da se name zlije huda ura. Uspelo mi je - ušla sem oblaku in ga pustila daleč za seboj. Danes pa se je nad menoj zbralo še več oblakov, težjih, večjih trebuhov in temnejših kot kdaj koli prej. Ista skrb se je dvignila in mi zadrgnila grlo, da mi je požirek vina grenak ostal na ustnicah. Ali najhuje je, da sem ostala zvezanih rok. Zvezanih rok lahko le opazujem zrnca peska, kako polzijo skozi čas in več kot jih spolzi, hitreje mi bije srce. Jutri mogoče bo skrb odgnana. Za kak teden, dva. Mogoče pa se zgodi tisto, kar me najbolj skrbi, mogoče se name zlije huda ura. In mogoče bo ta huda ura le nepredstavljiva osvežitev in mi ostane le ena, zlata skrb na vsem svetu: nositi težo časa.

(O dveh smehih)

2009-06-23T11:00:00.004+02:00

Kot vemo, se angeli in hudiči medsebojno kosajo za prevlado nad svetom. In nikakor bi ne bilo svetu v prid, ko bi se tehtnica nagnila v prid angelom (kakor sem naivno veroval kot otrok), ampak mu še najbolj koristi, če med obojimi vlada nekakšno ravnovesje. Če zavlada na svetu preveč nedvoumnega smisla (prevlada angelov), se človek zgrudi pod njegovo težo. Če pa svet izgubi vsakršen smisel (prevlada hudičev), se prav tako ne da živeti.

pojdi, se greva igrat smeh. Legli sva vštric na posteljo in začeli. Najprej sva se le pretvarjali. Posiljeno smejali. Smešno smejali. Tako smešno, da sva se morali prav zasmejati. Takrat pa je udaril iz naju pravi smeh, od zrelosti pokajoč smeh, ki naju je tiral v popolno razvezanost. Prekipevajoč, neustavljiv, prešeren, razpuščen, nebrzdan smeh, eksplozija smeha, čudovite, zanosne in blazne salve ... In smejali sva se svojemu smehu do brezdanjosti smeha ... O, smeh! Smeh radosti, radost smeha; smejati se pomeni tako globoko kot živeti ...
ŽENSKA BESEDA

M. KUNDERA, Knjiga smeha in pozabe

Močna zunanja motivacija

2009-05-15T10:00:00.001+02:00

V sebi najdem tako Jona kot Garfielda, pa se temu ne reče shizofrenija, ampak pomladansko izpitno obdobje.

Dan jasni, dan oblačni v noči mine

2009-05-14T21:29:00.009+02:00

Nerazumljivo divje se mi je zapletlo v možganasto skravžljano tišino.
Kaj? Kaj za vraga?

Kako se že pravi, kadar je komu tesno pri duši? Da je potlačena? Vznemirjena? Nekakšen neviden, toda gost in težak oblak leže na prsi, nekakšna praznina nastane in vse pritiska v sredino. Čutimo samo pritisk in nemir in sprva se niti ne zavedamo - kaj nas pravzaprav tako tišči.
SOLŽENICIN, Rakov oddelek

Poresnobnjena, poduhovljena in prepotena se skrotovičim v neudoben naslanjač, ki mi ga ponuja predstava.

Mučili so me tako, da so me neprestano prižigali in ugašali.
TREBA JE VSE ŠE ENKRAT DOBRO PREVERITI

Se upiram in si nočem odgovarjati - večinoma zato, ker mi je odvzeta zmožnost postaviti vprašanje. A v trenutku najhujšega samoprezira, ki mu predmet vseeno ni nerazumevanje, me spreleti občutek kot migetanje ekrana, kot črtkanje radia, ki za utrip prehiti klic, in potop. Ne ukvarjam se več z vprašanjem, ne nerazumevanjem, samo potopim se v navdušenje kot v toploto prezebel do kosti, ki mu končne uspe zakuriti v peč.

Ura, da nisem opazila, da je pasje vroče in svinjsko neudobno.

Trpnost deležij

2009-05-08T17:55:00.000+02:00

Pogrešam. Pogrešam odločnost. A se je hkrati tako strašno bojim. A odločnost je nekakšna osamljenost. Odločnost občudujem, osamljenosti se bojim. Bojim se osamljenosti, čeprav sem že sama. In samo da ne bi bila sama, bi bila hkrati z nekom. Samo za kozarec konjaka, vsaj, pa pojdiva nato vsak svojo pot. Kaj dalj bo preveč, včasih je še tisti prst konjaka predolg.

Bežim. Bežim pred seboj misleč, da sem sama svoj lovec, upajoč, da to sem, se naslajam nad lastno potjo.

Čakam - na odločitev, namesto da bi se odločila. A vem, da je že čakanje odločitev, in tega se bojim. Bolj ko čakam, bolj panično se odločam, tehtam razloge, vse bolj se mi zdi, da bedasti razlogi preglasijo pametnejše, a hkrati, saj bo kmalu že brezpredmetno, že danes zvečer bom vedela, trikrat raje bi šla še enkrat na maturo iz matematike, kot pa sprejela to banalno odločitev ... A potem se zavedam, da je vsakršno panično odločanje le trpnik - čakajoč me bo dohitela in ostala bom tu, zavedajoč se, da bi bila raje drugje. Zavedala se bom svoje samote in želela si bom med ljudi. Stojivši ob morju plenice pravši si bom želela čez ocean, a tam čez, kupico pravši in vino skoz okno zlivavši si bom želela nazaj.

Trapasto. Ampak preprosto samo zato, ker ne prenesem pojma razseljenost. Vse bolj se počutim brezkoreninasto, pa čeprav trdno zasidrana v tradicijo in konvencionalnost. Želim si ostati in hkrati oditi, zavedajoč se, da bom tako ostala na pol poti, kjer ni strehe nad glavo, kjer ni zvezd, ne klopic ob poti. Pa saj ni važno, da me le grenki užitek hrepenenje ne zapusti.

La valse a mille temps

2009-05-06T22:08:00.000+02:00

Čisto potiho je priplesal valček, da se ga ni dalo prepoznati. Pa so bile figure tako prastaro nove in čisto drugačno nedosegljive, tako zelo tihoglasne in svojerealnostne, tako vabljive ...
Lepovidsko hrepenenje in grešna želja me vlečeta. Prepiram se sama s seboj, mati sem si in si ne dovolim na ples; oče sem si, ne željan verjeti, da se ples res vrti. Potem povabilo na ples, ki ga najverjetneje res ni, vseeno voljna odplesati ga, voljna trpinčiti se v lastnih prividih. Stopajoč proti dvorani sem se zmedla, se obrnila z mislijo, da je vabilo le v moji glavi in potem roka, ki bi vodila ples. Pa je res vse le namišljeno.

A valček se vrti vse bližje in vse nevarneje. Manj kot sem prepričana, da je ob meni, bolj brezglavo bi planila vanj. Gromeče tihotno se raztrgajo oblaki, da se zasvetlika bel gumb lune. Pa se vrti valček kot jesensko listje, vse hitreje, vse čudoviteje, kot kalejdoskop razkazujoč nove in nove dele srca, ki ga vse hitreje hitreje lomi, gnete, vrti,-- Tam daleč, pa za pogled blizu se luna čisto počasi in potiho spet zagrinja. S svojo temo milostno prikriva, da nihče ne vidi, da bo zjutraj poteptana trava.

Ure matematike

2009-05-03T20:56:00.000+02:00

V postarane roke je spoštljivo jemal okrogle bele lističe. Sedajoči že so z zanimanjem opazovali tiste, ki so še oblikovali vrsto pred sicer dobro ohranjenim gospodom s čisto belo krono las. V prvih klopeh je vršalo. Vrsta, ki je valovala proti gospodu, je priplivkala fante, ki so sredji šoli že odrasli. Med šolarkami nekaj suvanja in dve rdečici. Med šolarji pa nekaj iskrenega občudovanja, ne vedoč, da si ti odrasli fantje še skoraj iskreneje želijo spet špricati matematiko.

Zvezdno nebo in večna pasjansa

2009-04-28T22:33:00.000+02:00

Nisem! črne tipke so se skrivale v temi in medla samo svetloba z ekrana mi je razkrivala njih podobo režečo vsak udarec po mali mali mali mali črni tipki je pekel globoko v v prste in migotajoče se se je prikazala črna črka na prebelem platnu nato zaskelela globoko zadaj v glavo in tako daleč, tako daleč, izpraskala zadnjo podobo resnice skrivenčena se je odbliskavala od pristranskega ogledala moje duše ki nikoli se mi ni bilo razletelo na koščke a vsedrugače in preoblikovano in premečkano in zagneteno in zagonetno in potem jo težko samo še lovim da ne več niti vem kaj koga

A potem ta pekoča bolečina, ker besede umirajo za ideje in v zaspane prste spet pošiljajo kri zato megličasti mravljinci, ne pustite me same tako daleč. Razkritih ramen kradem besede preživetim postarnim arestantom dvajsetega stoletja; sama obsojena na meje lastnega morja kot školjka brez bisera, ki ne vem, kam z biserovino, sama morje, ki se ga viharji kot prekletega izogibajo, ki se ne peni in se nikoli ni penilo, da bi se dvignila boginja, sama spenjeno mleko, ki ga na kavi ne maram piti.

Žejna za osemsto let in ponosna za pol sveta iz nevednosti bolj kot iz zlobe, potem pa kar naenkrat kot zvezde na nebu, novi like, črna tipkovnica se nanovo riše pod mojimi prsti in to novo zvezdno nebo odslikava in riše nova nova in nova ozvezdja, novega Herkula, nove vozove, ki še niso prazni in ki še pomagajo utrujenim rudarjem, ki izkopavajo iz opazovalčeve duše stare ritme pozabljenih plesov.

Brez; ne da bi vedela, kje sem jih izgubila, in če sem jih sploh kdaj imela. Z željo po sovraštvu tistim, ki so jih imeli vedno in iz nevoščjivosti bi najraje celo življenje le še igrala pasjanso.

2009-04-27T20:01:00.000+02:00

Ko blog res postane le še beležka za priponke, svoje misli pa raje pozabiš.

Bring me a Dream ...

2009-03-23T21:13:00.000+01:00

Mr Sandman, bring me a dream ... (hvala, Tine!)

Samo hrepenenje. Kako je svet prepojen z odnosi. Tenke, a pisane, pa črne, brezbarvne, a nevidne nitke pletemo v času in prostoru. In tako, tako se srečamo med tukaj in zdaj ... In pletemo male vozliče, male pisane in male črne, težke, a opojne vozle in odnose in enkrat smo si blizu in drugič tako zelo daleč. Zato, ker Parke vsakemu svoje niti pletejo in vsakomur posebej jih prestrižejo. Vsak je vedno le sam. A skozi življenje, čas in prostor svojega življenja vsak vleče svoje niti in jih prepleta z nitmi drugih.

In potem, kako je svet pisan! Kako prepleten in neverjetno prepoln odnosov. Zakaj nam planet še ni eksplodiral od vseh odnosov? Od vse te množice odnosov ... Toliko prostora nam zasedejo odnosi v naših srcih, da od tega srca pokajo. Toliko moči znajo vzeti, da se sesede človek zvečer na posteljo, se zagleda v svoje nožne prste in obsedi brez misli. Pa toliko veselja znajo dati vsi ti odnosi, da se preprosto ne morem zadržati in se na vsa usta naravnost smejim, ko hitim na kolesu preko Tivolija (hvala, Blaž!), da se mi čudijo mimoidoči, tisti pa, ki so se obsodili za tekanje po Tivoliju (kaj so naredili, da so si to zalužili!), mi namenijo nerazumevajoč in obsojajoč pogled. Jaz pa si v tem evforiju, kako lepo! bogve kdo vse je tu še tekel, pa za kom in kako lepo, mogoče je ravno tu fant podaril dekletu rožo in kako lepo ...

Zavedam se, da sem te imela rada. Zelo. In te imam še vedno, se mi zdi. Saj to kar ne izgine. To ni kar tako, da enkrat je in drugič ni. Rada te imam. Ampak potem, poglej, imam rada tudi sončen dan in kavo; tokrat jo pijem sama in takrat te morebiti pogrešam. In potem imam rada, čisto živalsko, tatarski biftek, in po drugi strani, čisto osladno, iskrenost. In rada, čisto človeško, imam sebe. Takrat se mi ustnice, čisto iskreno, razvlečejo v nasmeh ... Toliko je ljubezni na svetu, pa si je ne znamo vzeti. Nekdo nam ponuja nasmeh, pa raje pogledamo stran, namesto, da bi mu vrnili podarjeno ljubezen. Toliko je ljubezni in naše niti in vozli bi lahko bili tako pisani, pa jih ne znamo obarvati. Mogoče nimamo orodja ... Mr Sandman, bring me a dream ... mogoče bi bile pa sanje lahko tisti čopič, ki bi lahko barval naše vozle ...

Mr Sandman, bring us all a dream!

Serge Gainsbourg in Vincent Delerm

2008-11-29T21:31:00.001+01:00

Da ne pozabim :)

Ovitek

2008-09-16T11:44:00.000+02:00

Vegasta rjava škatla, zalepljena z lepilnim trakom, obutana in luknjasta, brez ogrodja. Svoje številke vedno prinese s seboj, brez njih nikoli ne pride. Prevezana z belim trakom, ki ga šibke roke ne morejo pretrgati, škarjic pa nikoli ne najde.

Prazna škatla se nosi in prevaža čisto po gosposko, čeprav jo v vsakem ovinku vrže na eno ali drugo stran. In nikoli ne pozabi številk za odkup. Seveda, če bi bila brez številk za odkup, je nihče še zastonj ne bi hotel.

Jaz pa, vozim se čisto po kmečko, dovolj sem težka, da me na ovinkih ne premetava, ves čas imam ali suhe ali močvirnate roke in pozabila sem svoje črke. Loteva se me praznoglavica in samo še to me zanima, če prazna glava boli.

Dekleva: Šopek maka

2008-09-15T13:00:00.000+02:00

Ker ga še nisem našla, sem pesem preposlušala in zapisala. Ni nujno, da je tako prav, zato oprostite, Dekleva, pa še za kaj drugega, mogoče clepsi proprietam intellectualitas. Prosim za veniam et intellectum.

Torej, besedilo:

ŠOPEK MAKA

Spominjam se, kako si v luč stopila
posuta z vonjem borov in pomladi,
nemirna si bila kakor nomadi,
nosila si skrivnost na robu krila.

Ustavila si čas, ker si želela,
da bi razumel, da se le iz zmede
rodi ljubezen in za njo besede,
ki razumem jih sedaj.

Minevava zato, da bi minila;
v otroški smeh se bova spet vrnila ...
Minevava, ker naju nič ne čaka,
ker vse je tu kot miza s šopkoma maka.

Nemirna si bila kakor nomadi,
nosila si skrivnost na robu krila.
Minevava zato, da bi minila;
v otroški smeh se bova spet vrnila.
Minevava, ker naju nič ne čaka
in vse je tu kot miza s šopkom maka.

Minevava minevava

Nič še ni prešlo, ne, nič še ni minilo,
pomlad še raste, bori še dišijo
in razumem jih sedaj

Mineva zato, da bi minila;
v otroški smeh se bova spet vrnila.
Minevava, ker naju nič ne čaka
kot miza sredi sobe
kot vaza v njej spomin na šopek maka.

Hvala za spet eno lepo slovensko popevko :)

2008-09-14T18:06:00.000+02:00

Novinarska mrzlica

2008-09-10T11:05:00.000+02:00

Iz dobro obveščenih virov smo izvedeli, da so v zadnjih raziskavah preteklega poletja ameriški znanstveniki na Japonskem odkrili nov virus stepnega koloradskega hrošča, v katerem prebiva encim, ki bi potencialno lahko učinkoval kot kemoterapevt pri bolnikih, zdravljenih zaradi posttravmatične okužbe z oksalatdekarboksilaze. Stranskih učinkov še niso mogli ugotoviti, jasno pa je, da gre za nov mejnik v prestavljanju meja pri odkrivanju naravnih zdravil proti apoptozi. Britanski strokovnjaki so njihove teze potrdili in dopolnili, da se podobne encime lahko najde v delu prebavnega trakta kozje mušice. Za zanimivost: stepni koloradski hrošč in kozja mušica izvirata iz močvirnatih delov Kamčatke, kjer danes ruska vlada v kraterjih, ki jih je izdolbla med hladno vojno, gradi velik center za onkologijo. Ugotovili so, da je tam podnebje ravno pravšnje za razvoj tega kemoterapevtskega encima.

(Hotela sem samo povedat, da mi je proti afti zelo pomagal domač žajbelj; vse ostalo so špekulacije.)

Tri minute

2008-07-16T21:33:00.000+02:00

Kaj bi se lahko nasla in cesa mi bo zal, ker sem v polurnem dolgocasju pozabila pregnat pekocino iz grla. Najdem zapusceno vrocino v srcu in upam, da so tri minute manj, kot potrebujem. Narediti gib, ki ga danes ne zmorem (ker piha veter) in ker se je danes nekaj zgodilo, vse se spreminja in ce ne bi bilo ljudi, se ne bi svet nikomur zdel zapuscen in tako rijemo med tistim, cesar ne znamo in tistim, cesar nocemo vedeti.

Večer v mestu 2.

2008-06-30T21:03:00.001+02:00

Nedosegljiva modrina nebesnega ogledala se poniža v rdečo industrijsko sivino in preseka zemljo na pol. Pregorela zemlja joka v grlenem glasu portugalskega fada in za vogalom puste stavbe socialističnega tipa cvili pes in stiska res med noge. Krvavo barva sonce pusto lepotico in kričeče zeleno listje se pretepa s poletnim paradoskom. Žensko kolo vozi fantiča z ženskimi potezami in mačjimi očmi in stara profesorica v kostimu in z očali v zlatih okvirjih zakraka v nov predrag telefon. Luči se posamič prižigajo in mulci stavijo sličice fuzbalerjev, katera bo naslednja. Rdeč mrak se utaplja v vse temnejšem večeru in tema prekrije nebo mesta kot velika temno temno modra rjuha. Zrak se zgane in najde novo lice, na katerem posuši sveže solze.

Državljanska vzgoja ali sami hlapci Jerneji

2008-06-24T08:27:00.000+02:00

Socialne razlike ali ironija? Spor med preprostim človekom, ki (ravno zaradi preprostosti) ničesar ne razume in oblastjo ali spor med legalnostjo in legitimnostjo? Je resnic več, ali je ena? Kdo je pravica in kdo si jo ima pravico jemati? Se hlapec Jernej ničesar ne nauči in samo bluzi po svetu, dokler mu usoda ne nameni nemilega konca, ali se od vseh tukaj največ nauči in z veliko mero samoironije in cinizma zažge svojo pravico?

Na koliko načinov se lahko Cankarja razume ... Vsak si ga izposodi za svoje parole in svojo priliko. Tak je, da pove vse in hkrati nič. Njegove oči niso mrtev aparat, pa vseeno skriva za ironijo tisto pravo misel. Naredite nekaj, sicer bomo morali ostati hlapci. In ker ničesar nočejo narediti, ker ljudje niso zreli za idejo rasti, spoznavanja, učenja, so še hlapci. Ampak po smrti ljudje dozorijo ... po smrti njegova ideja prebije, ker mora. Še vedno je idejno geslo romana, ki se ga morajo dijaki učiti: Hlapci! Za hlapce rojeni, za hlapce vzgojeni, rojeni za hlapčevanje! Ampak mi ni jasno. S Cankarjem so si pomagali obvladati Slovence po revoluciji, češ, sprijaznite se že, nekdo vam mora vladati, vi ste hlapci, ničevi, sami nič ne znate, dobro, da imate nas, Beograd, da vas vodi, ste otroci ... in smo se ubogi Slovenci opranih možgan naučili, da je to resnica.

Pa ni in ni treba, da bi bila. NAŠ Ivan nam je morda hotel povedati, da je res luč v učiteljevem oknu, da je luč v razmišljanju, če pa dovolim, da mislim s tujo glavo, sem res hlapec. Danes nam to res ni treba biti. S svojo državo, svojo himno, zastavo, svojim predsednikom in oblastjo, tudi če nam ni všeč, pa kaj, saj država ni oblast, oblast se menja, in prav je tako, ampak država nam ostane. In dan državnosti bi preprosto moral biti praznik, ki bi združeval vse Slovence. Ker (če seveda nisem preveč idealistična) to ni praznik vlade, ministrov, naših/vaših, to je praznik za vse Slovence. Preproste ljudi, preproste hlapce. Ki so/smo to bili, pa nismo več, ker si upamo razmišljati. Upam vsaj, da si upamo.

Če ne drugače, ker si Ivan z drugimi slovenskimi prebudniki to zasluži.

Zadnjič sem navdušeno omenila, da bo moja stara mama pripravila piknik na dan državnosti, kar obožujem. In potem očitajoči pogledi mojih sogovornikov: A tebi dejansko ta praznik nekaj pomeni? -Kaj? Zakaj pa ne? Mislim, saj ne praznujemo zmage enih nad drugimi, to ni lovečalni praznik, ampak združevalni. Skupaj smo, skupaj smo močnejši in sami smo, na svoji zemlji svoj gospodar. Razen, če sem že preveč desna in konzervativna in bi levi in liberalni raje, da nam vlada kdo drug, ker nočejo, da bi nam vladali hlapci, kar Slovenci smo? Pa če smo že tako liberalni, pustimo si, da smo, kar smo, in če smo Slovenci, jebi ga, si dovolímo tudi to.

V nlɐpǝlƃo noči

2008-06-03T22:50:00.000+02:00

v ogledalu noči
˙ıds uǝs pǝlq

˙ıʞʇıu ɐu ısıʌ
kot življenje.

Pajek črni pajek že
ǝʇǝld ožǝɹɯ ǝž
muha črna muha že
˙ɐɾlʌɐɹdıɹd ǝɾɹɐʞš ǝž

Pajek obuboža,
'ǝʞɹq ɐz ɐlıdǝl čǝʌ ɐɯıu
'ıʌɹʌ ožǝɹɯ ɐz čǝʌ ɐɯıu
˙ʇsɐd ɐz ǝɥnɯ čǝʌ ɐɯıu

Tiho odvije se nitka
in pade
ǝpɐd uı klobčič

škarje prerežejo mrežo
ıčou nlɐpǝlƃo ʌ
blede sanje se s krikom zbude.

Druže Tito mi ti se kunemo!

2008-05-25T16:10:00.002+02:00

Na Radiu Slovenija 1 v nedeljo ob 10 minut čez 4 popoldne se je dalo slišati pesem, ob kateri mi je narasel pritisk. Kdo zdaj vleče okostnjake iz omare in se noče ločit od starega diktatorja, medtem ko ima na ustnicah demokracijo, ki v Sloveniji ne more razpreti kril zaradi današnjih tatov in trinogov na oblasti?

Kaj, a Tito ni bil diktator in véliki pralec možganov? Mislim, kdo se še kune Hitlerju? Tega smo vsi prepoznali, Tita pa ne. Ker je bil NAŠ, ane?

O, druže Tito, dokler se ti bomo kunili, ne daj nam demokracije! Kruha in iger nam; svobodo volkovom!

ob Jagababi prevetrim prekate srčnega razmišljanja

2008-05-23T00:25:00.000+02:00

Srce in misel, dokler je še mlada in dokler je ne zasnubi mesec v hladnem spanju, silita prste v nekaj tako nenaravnega, nekaj, kar menda še niso počeli ... da bi pisali z gosjim peresom, ki bi ga še pomakali v zeleno tinto, si še vedno ne bi drznili, če jih ne bi silila ... sploh pa, kaj je prstom, konec koncev so le orodje, pomembno, seveda, ampak le forma ... pišejo, kar narekuje misel, ki hiti po koridorjih srca ... ki utriplje v ritmu misli, ki samo misli, da misli.

Je življenje, da ti nekaj da. A treba je znati vzeti. Vsakomur da. A vsakomur po njega meri. Kakšna pa je mera? Ko se pripravljaš na predstavo življenja, si delaš glinasto posodico na večnem vrtenju zemlje. In bolj kot se pripravljaš, večja je. In tvoja mera je tvoja glinasta posoda. Je torej vsak svoje sreče kovač? Treba je še znati ujeti. Ali moliti, da bi padlo v naročje jabolko spoznanja - Adamovo ali Newtonovo.

Pa moja posodica za Jagababo bi lahko bila veliko večja, pa bi še vedno lahko odšla domov s polno. Pa nisem. In je pomanjkanje časa samo izgovor. Pa vendar, že tako sem dobila toliko, da bom komaj prežvečila do jutra, potrebujem bolho za pomoč. Da je Gregor edini živ, se vidi jasno. In ker je edini živ, je pesnik in je Dane Zajc (mimogrede, Igor Samobor, kako fenomenalna drža, tista otroška, ko se z rokami drži za gležnje, tako prvinska; če ga bralec poznaš, mu, prosim, povej). A je vendar čisto jasno, tako očitno, s kopo, katere ognjena moč pojema, tista rebra, v katerih gorijo pljuča (od raka), z vsemi sencami, ki izginejo za oder, samo Gregor oglar ostane živ na odru, z vsemi karakterji, ki so tako njegovi, kot da bi se njegova duša za bralca še zadnjič trgala in se cela dajala. Z vsemi temi delčki je tako očitno, da je Dane Zajc, on je celotna predstava. On je Igor Samobor, on je Dekelca, Jagababa, Perkmandelc, Nace, Matjaž, Tevž, vsi, on je tudi kopa, kopa so njegove prsi in kar tli, so njegova pljuča, tlijo v smrtni bolezni, in Dekelca je želja, ko ga vleče v smrt, in oglarji so on, moški on, in Jagababa ne vem. Ampak Gregor je njegova poezija. Naj na koncu kopa ugasne. Kar naj. In naj vse sence izginejo z odra, prav je. Gregor pa ostane živ. Naj torej véliki pesnik umre, vsakogar čaka mladenka s srpom, naj izdihne vse svoje molekule mišljenja, njegov Gregor, njegova poezija bo ostala, živa na odru, v knjigah, v ušesih, ko je kot kaplja krvi curljala z Zajčevega peresa.

Pesnik je mrtev, naj živi pesnik!

Pantum

2008-04-25T15:00:00.000+02:00

ob črnih skalah medlega poletja
žari daritev hripavega klica
kot kača ki pozablja da ni ptica
požira zubelj tihe glase petja

žari daritev hripavega klica
in se uniči ob udarcih mletja
požira zubelj tihe glase petja
noč se topi polita je medica

ker se uniči ob udarcih mletja
je groza kjer bila je veselica
noč se topi polita je medica
vsa ista vse preista so stoletja

je groza kjer bila je veselica
ob snopu žarkov in ob višku vretja
vsa ista vse preista so stoletja
skoz odejo težek dež pronica

Na črno

2008-04-25T00:06:00.000+02:00

Gledam skozi okno in se znajdem v dilemi, v tej in drugi, med vprašanji, čisto banalnimi - kdaj je uspelo temu drevesu pod mojim oknom zacveteti in tistimi, ki mi zaenkrat grenijo sladko uživanje, pa bodo kmalu banalna - naj grem ali ne, se prijavim ali odjavim, kam naj se obrnem in kako, h kateremu birokratu naj grem spet zaman trkat na vrata ... Katera sklanjatev je na vrsti in kateri liter vode že pijem danes, zato, ker je voda najbolj zdrava in ker jo pijem, dokler jo bom še lahko, potem bo itak vse izumrlo, čebele izumirajo, ledeniki se topijo in tudi jaz se slabo počutim.

Življenje je pasjansa in karte so križi in težave, veselja in ljubezni. Potem pa se znajdem v prelaganju težav, v iskanju najboljših rešitev ... nalagam težavo na težavo, vmes ljubezen, križi ... in potem, ko se vse izide, ko vse karte poskačejo na svoje ase, takrat je igre konec. Očitno, pridi z menoj, ti pokažem ljudi brez težav. In te odpeljem na pokopališče. No, ni rečeno, da nimajo težav. Ta se pod svojim nagrobnikom mogoče joče, ker ga tretji sosed iz podzemlja ni povabil na žurko, na katero se je pripravljal celo leto ... Nikoli se ne ve

Mogoče je pa tudi smrt pasjansa.

Po dežju po morju

2008-04-11T23:07:00.000+02:00

Že cel dan se zdi, kot bi bilo ravnokar po dežju. Ali pa pred.

Ampak vmes je velika razlika. Cel dež.

Rada se delam, da nič ne vpliva name. V pogovoru gledam samo sogovornika in me ne zmoti mestna troblja, opozorila in kriki (in potem se zbudim šele v bolnici) Delam se, da se me razne stvari, ki razburkajo in spenijo gladino, sploh ne dotaknejo, ker sem v bistvu podmornica in takih stvari ne zaznavam. Razen, če uporabim periskop, ker se začnem dolgočasiti v svojih globinah. Ker je tu tako malo podmornic in hkrati je še tema in naši radarji so pokvarjeni, ker tu ni vode, tu je sama kri. Gosta in lepljiva in temna in vroča. Lepka, neprosojna in na gladini postaja žarka, še temnejša, krastava. Zato sem podmornica, ker je tu kri še čista, živa, rdečkasta in še je čutiti utrip iz najglobljih delov zemlje, čutiti je bitje in boj. Boj s smrtjo za ljubezen, z ljubeznijo za življenje in z življenjem za smrt.

To je ocean in potopiti se v njem je sreča, splavati na gladino pa ne. Na gladini zahaja sonce, vedno samo zahaja, samo umira, na gladini ni rojstev, samo umiranje in smrt, v utopiti je življenje, utopitvi v krvi življenja, pa čutim ... Čutim, kako moja podmornica plava proti površju. Dvignila bi periskop, da vidi krastavo gladino, krastavo, ker jo boli, a se celi, celi se njena smrt, njena bolečina v zahajajočem soncu, ki zahaja zlato, mogočno, boleče lepo in razkošno. V svojem brokatu vsak večer umira sonce in v škrlatnih neumrljivih plaščih vsak večer trpi svoje predsmrtne agonije. Opazujem skozi periskop in opazim utopljence, zmrzle v vroči krvi, in te, ki se še bijejo in tepejo za boljši delež. Da bi le imeli svoj delež pri krasti, ki jim dovoli ostati na površju, ker si ne upajo pod gladino v kri in življenje. Želijo si smrt, ker je pot do tja kratka, razkošna in škrlatna. Bogata in zlata, sladka in omamna, strastna in pogubna.

V globinah pa brez umirajočega sonca, brez škrlata in zlata, vse se rojeva, cveti in vse bolj srka globina vase, da prideš do srca, kjer izvira lava krvi in se prerojeva za prometejsko umiranje gladine.

Razkol med stvarnostjo in idealom

2008-04-08T00:48:00.000+02:00

Tu se začne literatura. Zato so začetki vélike evropske književnosti v Shakespareu, Cervantesovem Don Kihotu in Kneginji Klevski Madame de La Fayette. V tem se razlikuje mehiška telenovela od American History X. Posameznik najde v svetu preveč ovir za izpolnitev hrepenenja in absolutno doseže šele v smrti. Romeo in Julija se najdeta v ljubezni šele v smrti, Don Kihot umre, ko se sprijazni, da je viteški roman le fantazija, in kneginja Klevska se ne prepusti ljubezni zaradi dolžnosti do družbe, umrlega moža, mame in sebe. Temu se reče razkol med idealom in stvarnostjo.

Tri dekleta, v nas želja po kruhu in hrani. Ideal so indijančki, burek, pica, jaffa piškoti, burger iz MacDoja. V shrambi pa le kos suhega kruha, dve turistični pašteti in ena banana.

To je razkol med stvarnostjo in idealom in tu je literatura.

Prekrasen dan

2008-04-02T13:32:00.000+02:00

Če kaj, potem je nevihta kul. S svojimi prekrasnimi temnomodrimi oblaki in gromečimi strelami, tisti trenutek narave, ko se zjezi na mrtve in žive in treska in poka, tisti trenutek ... Tako kot pri človeku, ki ves čas samo požira in golta debele cmoke užaljenosti, zaposlenosti, skrbi ... potem se kar naenkrat čelo zmrači in oddaljeni bobni, ki spominjajo na prevračanje velikih starih kovinskih smetnjakov, občasno preglasijo trkanje debelih kapelj na že dolgo časa zaprašeno šipo. Rumene žile parajo nebo, ki ob tem zagrči, zabrunda, včasih le zakriči ... Ne vem, tisti orkester je fenomenalen.

Pa vendar, smisel? V vsem skupaj? V streli, v nevihti, v sončnih dneh, v dneh na splošno, kakšen smisel imajo razni dogodki in življenja? Čemu vse sploh obstaja? Iščem nek generalni smisel

l'espace de quelques secondes, je sens plus nettement l'odeur de la mort. Et, je peux le confirmer : la mort pue.

Moj skromni prevod po Houellebecqu, kontroverznem francoskem pisatelju: "samo nekaj sekund, razločeje vonjam smrt. In lahko potrdim: smrt smrdi."

"Zakaj" se da razložiti. Lahko z vzrokom, pač tako je bilo in zdaj smo v posledici in ta bo sprožila in posledice vse do konca časov. Ampak čemu? Čemu se je sprožil prvi vzrok, da se sedaj ljudje trudijo in živijo iz dneva v dan ... Kam? Te naše vsakdanje odločitve. Pa mogoče tudi tiste, ki se nam ne zdijo vsakdanje, tiste, ki nam spreminjajo življenja ... so nekaj malega ... in nevihta, ki uničuje in daje rasti, je nekaj malega ... vse skupaj je tako zelo nepomembno, majhno, miceno, nemočno ... naši veliki strahovi so majhni, velike skrbi se nam bodo že čez mesec dni zdele pretirane in slon iz muhe ... Ampak ob tej predstavi majhnega ... Ne more biti majhno brez primerjave. Samo majhno. Tega ni, potrebuješ primerjavo. In tega spet ne najdem, tega VELIKEGA, čemur/komur primerjam vse ostalo, da je tako majhno. Ker če je vse majhno, mora nekaj biti veliko.

Odgovor je preveč očiten.

Bojite se me!

2008-04-01T18:22:00.001+02:00

Srečala sem ga na avtobusu 1 in takoj sem obžalovala, da nisem malce potekla in raje ujela 26B, kjer je bilo manj ljudi in zato manj možnosti srečati nekoga, ki govori preveč iskreno ... Pritisni gumb, je zarenčal na izstopajočega. Rdečkasti kodrasti lasje in črna brada. Sicer dobrodušen pogled, a preveč iskren, da bi ga človek lahko prostodušno gledal v oči. Se me bojiš? je zagrčal na mlajšega potnika, ki je stal ob njem, in se mu kakor priklonil. Nato se je zagledal v fanta z žvečilnim v ustih in sončnimi očali, ki je stal naslonjen na vrata. Se zahihital. Padel boš, padeš lahko, je zacvilil in se smejal, fant se je posmejal z njim in odkimal (ne bom padel). Simpatičen prizor. Vsaj nekdo, ki se ga ne boji in se smeji z njim, čeprav samemu sebi, ker vendar stoji tako neumno, da bo padel iz avtobusa takoj, ko voznik odpre vrata. Potem se obrne in se zagleda vame, ki se približujem, da bom ujela pravi čas izstop iz avtobusa na moji postaji. Čas za komentar. Gospa, me pogleda, zato se mu nasmehnem in pokimam, zanimivi ste mi. (Uau, kako lepo.) Hvala, sem iskreno in prijetno presenečena. Prosim, sprejme zahvalo in se mi umakne, da izstopim.

This is all folks, ampak včasih vseeno dovolj za malo lepši dan

Babji pobeg

2008-03-31T12:46:00.000+02:00

v Gardo (in potem spet nazaj)

Z neurejenimi spomini, brez orientacijskih točk, kar bledi mi in to prav hitro. Nimam slik in se grizem, pa če bi bile slabe, vsaj vedela bi, kaj približno sem počela in videla nekako v urejenem časovnem zaporedju. Tako pa se mi v neurejeni množici prizorčkov, slik, hihitanj, misli in kavic začenja vrteti in vse hitreje in v vse bolj čudnem zaporedju in se vrtim okrog sebe in bluzim in mešam podobe in mislim, da razmišljam in se sama sebi in drugim čudim za čisto preproste stvari.

Kako mi je prav prišel tisti pobeg, čeprav se ga vedno manj spominjam, ker ga preplavljajo stare skrbi in obveznosti na faksu, v službi, družbi ... Tako kot solata, ki jo voda opere in odplakne. Čeprav potem tudi voda gre, odnese s seboj navlako ... Če bi to tudi temu izletu uspelo in bi s seboj odnesel vse te čudaške skrbi in traparije.

Vsekakor pa je lep dan.

In tudi tisti dnevi so bili. Čeprav znamo biti babe na čase strašno utrujajoče. Zoprne, težke, opravljive, zamerljive ... In se ena zjoka, ker sliši drugo in ta druga jo daje pri tretji v nič in na srečo se pojavi Barbara in potolaži in tista je, ki vse potolaži in brez nje bi bilo težko shajati in potem so babe, ki ti dajo prav, pa tudi zamerijo in druge, ki zatožijo, da te je prizadelo in jokaš, potem babe, ki se opravičujejo in babe, ki se grdo gledajo in ki vse pogledajo grdo, brez razlike in vse lepo, brez razlike in potem babe, ki skupaj občudujejo, da so občudovane in babe, ki preklinjajo to nečimrnost in potem babe, ki skupaj rešujejo probleme in praznijo steklenice in babe, ki se navdušujejo nad veliko vodo Gardskega jezera in malimi račkami v njej. Babe, ki jih prizadene menjava časa in ura manj in se smejejo račkam, ki se jim, čeprav je ura že devet, še vedno ne da vstati. In potem babe, ki dobijo srebro, pa so same sebi še vedno slabe, pa babe, ki se razburjajo nad izletom v Benetke, potem pa naročijo cafe coretto in najdejo prijetno natakarico in se nasmejejo skupaj z njo in slikajo dežnike iz muranskega stekla in Italijane z Milanom na puloverju in potem je smeha polna streha, ker jih čisto počasi zasleduje četa postavnih carabinierjev in se kot trape ustavijo pred vsako izložbo, pa četudi morajo potem občudovati kič beneških trgovcev. Vodiči pustijo tem babam spotikaje loviti se po Benetkah in najti poceni pice in drage prstane in britvice in potem končno spet Pont dei sospiri in že smo pri glavnem avtobusnem postajališču in končno v Gardo, kjer se počutijo babe kot doma. Še sreča, da je pomlad in tudi tu ni preveč ljudi. Zato, da so dovolj opazne in da se lahko zadnji dan končno odpočijejo (za pol ure) od vsega letanja, zapravljanja, petja in vzklikov, družbe in godbe in fantov in iskanja. Samo kava z družbo račjega vrtca.

račji vrtec
namreč račji par s tremi malimi račkami pride do malo večje race z dvanajstimi račkami, par odplava na odprto jezero zganjat romantiko, raca in račke pa se podijo po kanalu gor in dol in tekmujejo, katera si upa za vogal in katera hitreje pridrvi spet do race.

sončna očala
Kakšni šarmerji italijanski ... Sonce moti takoj, ko se pokaže in sončna očala so obvezen dodatek. Potem pa grem v trgovino in jih ne snamem, pač kar tako iz lenobe. Si izbiram in izberem. Nato grem do Fabia, imel je rojstni dan in smo mu zapele osemglasno, da je bil ves očaran, mu pokažem in hočem plačat, pa mi reče: How can you pay with those beautiful eyes? Se opazi, da so Rimljani tisti, ki so izumili skozigled, da vidijo lepe oči tudi skozi sončna očala ...

čredni nagon
Po tekmovanju si utrujene zaželimo napudrat nos, vprašava s Katko vodiča, kje je v filharmoniji vc in naju pošlje za vogal, tretja nama sledi, verjetno iz istega vzgiba. Pa pridemo v malo sobico z umivalnikom in ogledalom pa ta tretja vzklikne: Na WC nas je poslal?!

Škoda mi je vsakič, ko pišem, da se tako izgublja čar spomina in tistega iskreno začudenega in skoraj ogorčenega vzklika ...
ampak dovolj,

pustila bom zdaj, da se spet iz spominov preteklega tedna spustim med vsakdanje skrbi in se spet pripravim na kakšen izpit in predstavitev in pevske in nove kave in vsakdanje pobege ...

Bojler ali pravljica o cankarjanski cikličnosti

2008-03-18T22:55:00.000+01:00

Ne vem, vendar se mi zdijo take stvari strašno nevarne. Torej. Najprej je bil bojler. In bil je star in zdelan. Pa je vendar delal še eno leto in nato se je utrudil. Saj ne zameriš, star je bil pač. Za med šaro. Pa smo mu podaljševali trpljenje in bil je z nami in vedno manj je grel, pa je bila topla voda vedno bolj redkost. Klicale smo vodovodarje in končno je izgledalo (nam), da ne naredijo dobro, ker nas pač hočejo videti, in njim, da nalašč kvarimo, da jih lahko kličemo. Pa smo se odločile in sklenile zamenjati bojler. In je bil nov in mlad. In je še vedno. In greje ko vrag. Ampak res. Odklopljen je, pa greje. Prav zares. In če priklopiš infrardečo, je še posebej vroč. Tako vroč, da smrdi. In da iz njega kaplja voda. Menda Borček pljuva iz bojlerčka ...

Če niso ti vodovodarji od vraga!

Ura bo šest in potem

2008-03-18T17:26:00.000+01:00

se bo kmalu stemnilo. Ko se stemni, je sonce tiho. Nekdo je utišal sonce in potem bo temno. Svetloba buči? Torej so oči ušesa, ki vidijo. Tišina je lahko tudi takrat, ko sploh ni tiho. Ali temno. Sicer je itak več tišin. Taka, ki se da z nožem rezat, taka, ki je samo med dvema, taka, ki je med dvema in svetom. Ane, tista "tišina", ki povezuje, sploh ni tišina. Zunanji opazovalci preprosto nič ne slišijo in potem se temu reče tišina. Ampak udeleženci sploh niso tiho. Recimo. Včasih pa se na zunaj sliši strašen hrup, pa dejansko so udeleženci tiho. To je takrat, ko kar nekaj kričiš tja v en dan, ko sploh nočeš reči tega, kar dejansko rečeš. Takrat si v bistvu tiho, ker tistega, kar bi rad rekel, tudi nočeš reči. Ne vem, zaradi predsodkov, prevzetnosti in pristranosti, ponosa, podobno pripiši.

Poglej razpis s šantanjem tigrovim, udeležbo vidre z žajbljem. A bo cvetel čas, da enkrat (frizura gre hitro) igre je konec; lepote, misli, nekonformizma, oblik, pojmov.

Ane.

Pa saj to je grozno!

2008-03-12T22:55:00.000+01:00

To je zli duh ... take strašne in temačne sanje ... in če samo pomisliš ...

Ne, prav zares. V štirih večerih, ki so vstopili v pač skoraj zaporedoma, so štiri gospe izgubile svoje zdravje. Sprožilni moment ali samo naključje? Ne vem, kdo danes še verjame v naključja. No, jaz še. Danes, recimo, sem šla jest kebab, čeprav si že dolgo časa želim picete iz osmice. Je to naključje, al samo moja volja? Pa zakaj, za vraga, človek vendar ne naredi tistega, kar si ves čas želi? Zakaj ne gre spat in obsedi pred televizijo/računalnikom, vmes pa si v Pikinem stilu že večkrat zaželi lahko noč in se potegne za ušesa. Pa zakaj nam je včasih tako težko, drugič spet ne? Pa a ni bolj veselo, če ni žalostno? Zakaj potem nismo ves čas veseli? A kdo noče biti vesel?

OK, so ljudje, menda, ki jih krivice & co. strašno potarejo, in smo ljudje (ki nosimo kozmodisk). Mislim, dokaj slabo mi mora it, da vlečem iz podzavesti stare reklame. Ampak moram malce moram. Pač dan je za menoj, bolj ali manj naporen, in kot ženska, menda, moram ubesedovati tok misli, da se dovolj spočijem, da grem lahko spat. Paradoksno, ampak če je človek preveč zaspan, ne more zaspati. Ni zraslo na mojem zelniku. Zadnjič mi je ravno to padlo na pamet. Kaj sploh zraste na mojem zelniku? A ni vse to besedičenje in razmišljanje samo premlevanje nekih tujih idej, ki so človeštvu že davno znane? Tako kot tista - so najlepše pesmi že napisane? In po drugi strani - kdo bi jih pa bral? Danes itak vsak hoče samo pisat. (V redu, delam krivico, pač sodim po sebi). A po drugi strani: misel nekega (samooklicanega) umetnika se mi zdi naravnost fenomenalna in upam, da ne bo šla v pozabo, ravno zato, da se produkcija in ustvarjalnost ne umakneta, ker kaj bi potem bilo, če ugasne ustvarjalnost, to bi bil naravnost zaton civilizacije, torej, rekel mi je: "In če je vse že povedano? Pa človek je edinstven in unikaten in (ostale sopomenke) in nihče ne pove na tak način, kot pove on." In hkrati mi pozvanja v ušesih edino, kar sem odnesla od štirih let zgodovine: Kdor ni dedič, ne more biti pionir. Torej, posušajmo povedano in potem posledice.

Blabla.

Dokaj trapasto, da sem sama od vsega povedanega dedič, pionir pa samo za "blabla".

Trapasti avtobusi in splet naključij

2008-03-10T13:34:00.000+01:00

Prosil bi za skodelico toplega mleka.

Potem pa gre človek s študentskimi prihodki, se razume, ob začetku meseca še ves reven, ker je gospa, ki računa plače študentom, ta mesec spet bolna, brez mesečne na faks. Tu izve, da se je njegov prašiček na banki spet malo zredil, zato gre in pohiti, da mu spet malo izprazni trebušček. Ampak vse za dobro domovine - treba je kupit mesečno. Ali že smo desetega, ko se mesečna lpp skoraj ne splača več in že smo - čakaj, grem pogledat, kako se kuha krompir za regrat, ki nam ga je včeraj prinesla stara mama, mami pa mi ga še taisti dan zapakirala, da ga lahko jaz danes, torej dan kasneje, jem - desetega, ko nobena od mestnih škatlic ne prodaja več pisane nalepke. Razen tistih specializiranih. Torej se sprehodim čez mesto vse od enega glavnih kaliteljev humanističnih zagretežev do borze, vmes seveda dež pada, jaz pa nimam dežnika, ker se igram igrico "brez dežnika", šibam, vmes za vsak slučaj sprašujem še trafikante, če jim je mogoče v kakem kotu še kljub datumu ostala katera od mesečnih nalepk, naj jo vendar zbrskajo, rezultat je seveda ničen. Ni pa negativen, to je treba poudariti, čeprav je pa resnica, da so odgovori bili negativni. In potem se odločim, da grem, odkoder sem prišla, če pride tista kača prej, če pa pride katera druga, ki bi me peljala kam drugam, bom šla pa tja, in se tako izognem odgovornosti za odločitev, kam sedaj. Seveda pripelje šestica, pa mi pred nosom tudi odpelje. In potem sedmica, tista, ki zavije, kocka je padla in sedaj se mi kuha krompir za regrat.

Neverjetno, kako je vse povezano, svet je sam vzrok in posledica in preprosto smo vsi v razmerju, takem smešnem verižnem, vertižnem. Na prvi pogled neurejenem, na drugi pogled tudi še, sploh ne vem, če kateri pogled pokaže vse jasno, verjetno ne, je pa pomembno, da se trudimo (je res?), sicer bomo ostali v zajčevi koži, namesto, da bi doživeli užitek guganja se na koncu njegove dlačice. Me, male bolhice v koži sveta in v guganju časa.

Palače trenutkov

2008-03-04T22:06:00.001+01:00

Pozor, na tapeti ni življenje niti življenjsko pomembna odločitev, ne razmišljam o stvareh, ki bi bile pretežke za kogarkoli s prakso razmišljanja nad tri leta. Ne gre za jezikoslovno vprašanje, niti vprašanje o pravilnosti in uporabnosti zakona in (z)družbe niso glavni uporabniki.

Gre za trenutek. Ko se nekaj zgodi, nekaj, česar v prejšnjem trenutku ni bilo. To mi nikoli ne bo jasno. Kako to, da je minuto prej, kako to, da vstaja še v mojem spominu ves nasmejan, z novo punco "ona je z mano", zdaj pa je sicer izven življenjske nevarnosti, a kljub temu koma. Kar koma. Mimogrede, življenjska nevarnost, tega izraza nikoli nisem razumela - nevarnost življenja? ali ni nevarnost, ki se je dejansko vsi bojimo, nevarnost smrti? Izven življenjske nevarnosti sicer vsak razume, samo, logično mi pa ravno ni. Tako kot to. Zakaj ravno ta trenutek? Ni mi jasno, kako lahko prvi trenutek kar si, drugi pa kar nisi več nasmejan ... Sapo mi jemlje ta čudnost. Pa saj po drugi strani je vsak trenutek dih jemajoč. Le da smo se nekaterih navadili, drugi pa se nam mogoče zdijo samoumevni in zasluženi. Le tisti, ki so navadno prestrašni, da bi se nanje prej sploh pripravili, tistim le še uspe vzeti nam sapo.
Ni mi logike. Zakaj, za vraga, je vse to tako povezano, da tudi tvoje misli, pa čeprav tako strašno živahne, potihnejo v trenutku, ko telo ni več za? Pa kdo mu je dal pravico veta? Ni mi jasno, kaj je v tem čarovnem trenutku, da mu uspe obrniti znani svet na glavo. Popolna uganka. Minevanje.
Kaj je v tistih fotografijah, ko so bile naše stare mame še mlade in so imele še svoje zobe? Ti trenutki so se kopičili, so vsaj prihajali postopoma, eden za drugim, kot kamen na kamen palača; kaj pa pri nekaterih, ki so mladi, pa pride čarovni trenutek in "puf" palača?!

Ne vem, kakšna mila sreča se me drži, hvala Bogu, da nisem izkusila palače iz trenutkov na lastni koži ali koži mojih ljubih ... a če prav pomislim, trenutek na trenutek ... zorimo mar vsi za palače?

Vremenske razmere

2008-02-25T22:24:00.000+01:00

Zadnje čase, ko skušam v glavi začeti z razmišljanjem, ki bi se ga dalo tudi objaviti, mi nekako ne gredo drugačni začetki kot vremenski: spet nas je doletelo prekrasno sončno jutro ali že zjutraj je vesela sivina (a to sploh gre skupaj??) vstala z menoj in me spremlja skozi dan ali nekaj nekaj vreme vreme.

Ampak bom šla, res bom šla. Ker mi ni prav, da gre in da gre brez mene in s tem, da gre, si vzame vsa sredstva, da z menoj ne bo mogel iti, tega res ne maram, pa saj to je nekaj lepega, sploh pa nočem, da gre, hočem z njim, in na jetra mi gre, da gre in da ne bo šel z mano, z menoj sploh noče iti in jaz iz principa nikamor ne bom šla z njim, tisti dan pa ga nočem videti, sploh nočem nikamor nikamor nikamor, sem preveč domestic, ne, to si samo on misli o meni, njega pa kar ni in potem prav, tudi jaz bom šla in kar bo naj, kjer hoče, nočem, da pride tja, ker hočem oditi za drugo življenje, bom našla kdaj koga, ki bo šel z mano in s katerim bom šla pa ne samo na plažo, pa še to samo zvečer in potem je nekdo užaljen in nekdo nekoga ne pokliče in potem srečaš nekoga, katerega nočeš in se ti zdi, da se vse spreminja v prekletstvo, ker se nekdo noče smejati s teboj, ker pač gre zato, da se bo smejal z drugimi in ko pride nazaj kar pride naj nočem tistega dne bom pač delala ker nočem videti tega ne

Cankarjeva zaušnica

2008-02-17T12:15:00.000+01:00

Neverjetni so dnevi, ko se človek samemu sebi skriva. Ko vse ve in vse spremlja, pa se mu preprosto ne da zapletati v nemogoče stvari, med katerimi se navadno tudi življenje znajde. Smešno grozno se človek zaveda vsega, kar se okrog njega dogaja, pa je vendar pretežko reči kako preprosto besedo. Samo zato, ker se pač raje ne vpleta v pajkovo mrežo odnosov. Ampak prepozno! Je že vpleten ... Satre pravi, da je tudi odločitev za to, da ne boš reagiral, neka vrsta odločitve.
Včasih še najbolj strašna, ker kaže samo popolnoma indiferenten odnos do predmetov, ljudi, odnosov in akcij okrog tebe.

No, meni lahko vsak neznanec zaupa kake trapaste stvari, za mojo bivšo sošolko sem trikrat izvedela, da je noseča, in vsakokrat sem bila popolnoma navdušena in res vesela zanjo, konec koncev je to res nekaj lepega,še posebej, če imaš fanta, službo, dokaj urejeno življenje etc. Pa ni bila trikrat noseča, samo moje kronično nezanimanje zanjo in sploh za vse govorice in nasploh druge ljudi okrog mene me je primoralo k pozabljenju takih odvečnih novic zame. Res, malce sem indiferentna do mojih bivših sošolcev, očitno. Kljub vsemu se mi indiferentnost zdi najboljši odnos do govoric. Vseeno pa ne do ljudi ...

Tisti cankarjanski odnos do matere s kofetom. Ki si ga nikakor ni mogla privoščiti, ali vseeno mu je prinesla skodelico kave ovito v dišeč dim kave in obsvetljeno s sončnim sijem, kot Mojzes, ki prinaša tabli ... Pa ni mogel prek sebe in ni mogel reči: Uau, mati, to ste zelo dobro naredili, pa če niste vi faca! Kje ste dobili za to kavo, kaj vam je, zakaj jo trošite zame, spijte z menoj ... Ne, pa saj smo vsi isti cankarji ... Ko je težko nekaj reči, narediti samo zato, ker nas je volja minila, ker ... ne sploh ne vem, zakaj ... pač malo Cankarjeve dediščine, ki je edinstvena v svetu. Lahko bi si pa rekli tako kot reče Carla v Scrubsih: Give yourself a break, you're only human. Lahko si pa to, da nismo, čisto zamerimo ...

Dobro jutro, Sarajevo

2008-02-10T23:18:00.000+01:00

Da se za jutranjo telovadbo sprehodiš do prvih čevapov, turške kave in ratluka, pa naprej do prvih šalov iz svile in kašmirja, naokrog preko malih nožic in velikih očk (manj kot evro ne vzamem) do druge kave in prijazne gospe v kotu (prijatno) in vseh tistih džezvic (eno duplo? ne ne nisva duplo, dobro jednu malu) in ne hodi po travi, ker je smrtno nevarno (dajte no, ostao vama je još jedan evro), da vse to, treba je pozno spat, spali bomo doma. Veseli me, da vas zopet vidim, jasno?!?! Zjutraj zvonovi in nato imamov klic, vročični pogovori in rdeča vina, lahko se kadi in zakadili smo sonce, čeprav nismo kadili drugega kot Drino light ...

Zastava

2008-02-07T14:54:00.000+01:00

Pomembno je izobesiti jo in jo izobesiti prav, v primeru bandera drugače ravnati in jo primerno prirediti. Veliko pravil je v najrazličnejših bontonih, ali več pravil je, bolj je družba civilizirana. Ali zadnje čase se kliče nazaj k naravi. Pomembna je misel in želja. In pomembno je pokazati dobro voljo, misleč, da je to dovolj. Izobesiti torej zastavo ne glede na vsa protokolarna in drugačna pravila in ukaze. Saj je vendar dovolj le izobesiti jo, že tako se malo Slovencev oz. njihovih hiš izkaže in ponaša z zastavo.
Vrag naj nese bonton, kdo ga potrebuje? Potrebujemo več iskrenosti ...
In potem se dogajajo v javnosti razne iskrenosti in se človeku več ne da dopovedati, da riganje kljub vsemu ne dokazuje, da se v neki družbi dobro počutiš.

Nisem za zategnjeno družbo, v skupini ljudi, kjer se družno praskajo po riti, pa bi se vseeno počutila malo čudno. Ne upoštevanje bontona se mi redkokdaj zdi iskrenost, bolj lenoba.

J. F. N.

2008-02-04T01:03:00.000+01:00

Še sreča, da nisem pametna. Ali pač? Ali pač?

(Ja, ko mam čas, gledam POP TV)

Krof, prosim

2008-02-02T16:44:00.001+01:00

ja, ja, brez marmelade in/ali čokolade, samo krof in nič drugega, hvala. in potem goro zmletega sladkorja na krof, da je od njega vsa kuhinja bela in potem nos v sladkor in zobe v krof in toplo mleko in same maškarce, ki strašijo, kot v sanjah, jaz se jih pa še vedno bojim. V bistvu, če odpogledam in odmislim in potem vsi ti indijanci in arabci in mušketirji, mački, vile in najrazličnejše živali in potem arabci, ki so bili v mladih letih lepi, pa se želijo potem pogovarjat preko kamere ... vsi ti mali princi in knjige, s katerimi se strinjaš in potem se še kdo strinja z njimi, ampak zakaj je Ostržek knjiga, ki se jo ima na splošno rado, sicer je pa nihče ne mara ali pa tisti izpred dveh let, ki je nosil jasmin za ušesom in si se njegovih lepih besed po treh dneh naveličal blabla bla saj niso besede tiste, ki jih ne boš pozabil, razen če niso v knjigah, še posebej tistih, ki jih imajo vsi radi, pa jih v bistvu nihče ne mara. Sami strašni citati in tisto, kar nam še ostane, so dogodki, ki se v bistvu sploh niso zgodili, pa nas je nihče prevaral in smo verjeli, da bodo posledice do danes vidne.

Profound I am, yes, very much

2008-02-01T21:51:00.000+01:00

Thank you. Thank you for sharing your story with us. It gave us so much. There's so many strong feelings, I enjoyed reading so much. I adore your style of writing. And I love to read your stories. Especially the last one. It showed you in your most profound edition. It gave me goose flesh. I cried. And when I read to the very end, I thought - stories like this are written by destiny. And by destiny only.
Some of them are not meant to last. Only for you to learn from them and to give you something. You took something from them. And you gave this to us. And you deserve now a better ending, please, do believe me. And I am glad for you that your days are finally bright and sunny.
With this story of yours and this experience you shared with us you proved you are profound and that thoughts that you were shallow were erroneous. Every written line is evidence of your splendid style and I highly enjoy myself reading your reviews. My God, you are so compatible author. Every thought is in harmony with others and with you and one must think that the text is written by itself for the sound caresses my ears and eyes while reading.
Give me a break. We are all so profound and WE understand each other. The REST of the whole population is so highly unapt to understand our complexe spirit and wit mind. Hullo?! I am the cry of the lonely in the desert, reed forlorn - is me. What?! Oh, yeah: I cry and cry my name, everyone listens, noone hears. Yes, the rain bears so much more undestanding than people around you. Yes, to sit on rocks, to muse o'er floods and fell - this is not solitude ... but 'mongst the crowd blahblah this, this is solitude, dear sir Byron, first martyr of the life. You did not kneel and world did love you not.
My dears, you're like nothing. You bear as much crap over your head as you are capable of. But mourning over life does not show your strenght. Does life hurt? If you have enough strenght for mourning - it could hurt more. And it should. And it will. But hey, let us suffer - we will have some more experience to share. And, oh, so many more novels written by destiny. By destiny, indeed.

jutranja zgodba

2008-01-30T12:44:00.000+01:00

Medtem ko se mi zdi, da gnijem v svoji luknji, sem prisiljena razmišljati troje: lahko bi že končno napisala fiche de lecture, sem že vsaj mesec dni prepozna, kaj bi sploh lahko jedla za kosilo (ampak so ljudje v kuhijni in ne morem stmet v hladilnik in zraven razmišljat, kam bi sedaj v takem smešnem dnevu, ki sem se ga nadejala sončnega, odpeljala mojega fantiča) in kaj se da skuhat poleg mlincev, če nimaš goske, zelja, niti hrenovk, samo konzervo zelenjave s skušo, in kam sedaj s tem dnevom, ko se človeku niti na kavo ne da spravit, kaj šele v knjižnico ali okrog jezera, še posebej, če ne velja teči in če je človek iz navade pomladno oblečen, ali pa pač iz protesta, ker ni snega.

Davno je že odbilo poldne, ko se je lepi prvič danes predramil, priprl je veke s prekrasnimi trepalnicami, te metlice so mu zavidale vse bivše sošolke, nekaj se mu je sanjalo danes, mogoče to, kar se mu sanja že dalj časa, v naporu spominjanja je zaprl oči in se poskusil spomniti zelenega predmeta iz sanj, ki mu je ostal v spominu; ni se mogel takoj spomniti in začutil je, da spomin na sanje odteka bolj kot se jih želi spomniti, hitreje polzijo skozi prste spomina, naslonil se je na blazino, ki je v celonočnem objemanju njegove glave dobila njeno obliko, nekako tako kot nek kalup, in v objemu blazine je še za nekaj časa priprl oči in v temi njegove sobe se je začel svetlikati spomin na sanje, ki so že skoraj odtekle iz podzavesti nazaj v podzavest, take so bile, kot je verjel, kot je vedel že prej, kot se mu sanjajo že celo večnost, ravno zapakiral je tisti ubogi kovček, za katerega sploh ni vedel, da ga ima, saj verjetno ga nima in se mu je zapakiral v podzavest iz kakšne izložbe, vanj je spravil torej vse tiste nepotrebne stvari in tisti zeleni predmet, ki se mu je prvi zableščal iz spomina sanj, je bila zelena škatlica za loščenje čevljev in kreme za roke tudi ni pozabil, spomnil se je, da jo je spravil v poseben žepek v kovčku, na, pa saj ta kovček zanj sploh ne obstaja, razen v izložbi, no, obstajal bi, če bi zanj odštel kajjazvem koliko šelestečih bankovcev, za katere zadnje čase gara med samimi tistimi nesrečneži (ki ne znajo šteti do sto). Spet so bile iste sanje, neverjetno, menda bo kam odpotoval, nekam ga vleče, ampak kam in za koliko časa? Če bo šel za nekaj časa, mogoče bo potolaženo, a ne za dolgo, ta njegova strast, kljub temu bi tudi ona lahko nekam šla, lahko bi šla skupaj, tudi njo že dolgo vleče in kmalu mu bo za dva dni pobegnila, pa jo bo počakal in potem bo pobegnil on vabi jo naj gre z njo ona pa ne bi nima časa šola služba vsevse ne moreš kar tako iti saj jorazumeserazumesajsevelikopogovarjatakartakoovmmogčemnmršvjrtkžzgld? In obrnil se je na bok in zaspal nazaj. Kaj pa bi drugega ob taki luni?

Uganka

2008-01-29T12:17:00.000+01:00

500 pajkov, 500 miši
se lovi po naši hiši.
Koga rabimo pri nas?
Hitro, hitro, gre za las ...

uganka, ki raste iz starih

h4ck3d

2008-01-26T23:25:00.000+01:00

I Love You! - by -=-[iRox™ ]-=-

600 tisoč bivših SIT-ov. Volje

2008-01-24T23:26:00.000+01:00

bi lahko bilo čisto preveč in smeha in motivacije in sploh bi se vse lahko čisto oh in sploh, ampak kaj, ko človek nima nima, časa ni, časa ni, hitro hitro meh za smeh vleci ga po vseh koteh!!! Hitro hitro, brže brže, vite vite, mudi se, časa ni! Kaj boš spal, prijatelj, spi se v hladnem grobu, potem, potem se počiva, bomo že takrat, ko bomo hladni, kaj hladni, mrzli, razpadni (material) kdo bi to kar komaj čakal? Saj življenje vendar .. ni dolgočasno ...

Pa me je ujela, lisička! Kar tako, izza vogala. Čeprav sem mislila, da sem že ujeta, pa ni bila ona, ki me je ujela, tisto je bil samo pomladni veter, to je, malo sem se v neke neznane veje zapletla, da sem bila deležna ne vem tistega vetriča, kaj? Ni bilo tisto, potem pa potem pa čisto počasi in nevede kar padaš, l'abîme je blizu, l'abîme de l'amour assez proche, kar tako, res nevede, ko se še šališ, v šali, res, rečeš, rečem ti, da bova bova, skupaj bova, da, da, nekam šla ... v trgovino? pa sva res šla. Pa ne samo tako in nisva samo šla in kar naprej in to je to, tako nekako naj bi izgledalo in potem sta šla v Afriko in na prstane vgravirala žtem in najlepše in tradicionalno, čeprav, no, tam nimajo prstanov, pa vseeno (lahko si vsaj nohtov ne bi grizla, k poročnemu prstanu to res ne gre ... ) No, moje skromno mnenje, naj si privošči vsak, kar si lahko ....

Ah ... Če si lahko privoščiš 600.000 SIT na mesec za fitnes in savno in vse podobne ugodnosti ... Ne vem, zakaj bi ti kdo to lahko zameril. Samo iz nevoščljivosti. Oprosti, soditi ne moreš. Kaj vse bi ti dal, če bi imel, kaj? Ja, blabla. Dala bi tri milijone, če bi jih mela. Ne dam pa treh evrov. Ker jih iMAM. Ane, če bi imela tok keša, stari, ej ... samo, treba je skrbet za imiđ. Ane, ko furaš enkrat eno fako firmo, stari, ne morš peljat svoje klientele v nek zabađen fitnes in dat zanj 30€ na mesec. Il nous faut dépenser plus! - Treba je fest zapravljat. Imiđ, imiđ, bejbi, je v kapitalizmu in vsepovsod - vse. To je reklama. Alora, jz pravim, če ima denar, tok denarja, da si lahko privošči tak račun za fitnes: samo izvoli, pa si ga še plačaj. Da bi ji bila nevoščljiva, zavistna? Pa daj, meni se ne bi dalo tok v fitnes hodit.

In poleg tega ... Zakaj je razumljiveje, da ne sponzorira taka bejba druge bejbe za sponzorsko potovanje (vsaj z 10 €vríči)? Razumljiveje je, da daš in si privoščiš. ALI! Sodili ne bomo. Mogoče ji pa ni ostalo niti €vríča in je celih trideset let jedla samo makarone, da si lahko na koncu privošči tak račun. In potem ji ne ostane niti cent. Verjamem. Kar imaš, to zapraviš, kar imaš, itak daš. To je obtok. Če bi mela, bi dala. K pa nimam, pa ne dam. (Če ni, še vojska ne vzame ..)

Dimnikar ima pet sreč in podpomeni besed

2008-01-23T11:38:00.000+01:00

Vsak dimnikar ima pet sreč. Sonce nese, piha veter, gumbov nima, nima vode, dimnikar piska avto. Odklopit zna peč. Upiha drva in pobeli premog. Zato je pa potem ves črn. Si zamenjajo barvo, ane.

Ja no, taki so danes dimnikarji. Sploh se ga ne da zalotiti na sprehodu po mestu, ker ima dovolilnico za dostave in se pripelje od do. In potem - sploh nimajo več čepic in nimajo tistih lojtrc in raznih metlic, se mi zdi, da majo eno univerzalno metlico in poleg tega,

(a je beseda baba žaljiva? Za moškega verjetno. Ampak na splošno se mi zdi pička žaljivejša. Babe ane, znajo bit tko - ornk, čisto potrpežljive, v redu, v redu, kateri se zna beseda zdet žaljiva, še posebej, če daš zraven babe besedo zoprna, smotana, neumna, trapasta, histerična. Ampak to je krivica, zares! To je samo v glasu. Pička ane, ima pa že trapasto razporeditev glasov, da je ne moreš izgovoriti drugače kot žaljivo.)

in poleg tega, njegov avto je bele barve.
Zdaj dela se plan. Pralni stroj in metla, soooba, ok, potem pa grem in avto in Katarina (pav in jezuit) gredo v šolo in jaz sem dostavljena v Ljubljano. In prekrasen dan je, ampak res bi si lahko pogledala Paula Claudela. Ampak ne bom rekla Katarinci, naj reče, da je proti, mislm, kam on. Jo bom pa podkupla, da bo rekla, da sem jo jz pripeljala ... ... ... ... a je to korupcija?

A je korupcija nekej slabga? Črnga, grdega, umazanega, (ki prinaša srečo). A so bli dimnikarji včasih korupcije? Še dobr, da so danes čisto drugačni.

Ni bilo verjetno,

2008-01-21T08:43:00.000+01:00

da se zbudim v prekrasno jutro. A mala sestrica moja pridrvi navsezgodaj in najprej pomarančo. Skozi okno pa rdeče sonce. Ne, ne peče piškotov Miklavž ne. To je ozon. Ozon je rdeče barve. In hkrati prosojen. Sonce skozi posveti, veliko ga je prosojnega ga je, zato je rdeč, ker je prosojen. Razumeš? Seveda razumeš! Pohiti, pohiti, da greva. Petkica je hladna in skoraj zamrznjena. Skoraj. Ni še sonca, nikjer ga še ni, no, na Strožiču je. Tudi Storžič je rdeč, sonce skozi prosojni ozon rdeče barve sveti na Storžič, zato je obarvan rdeče barve je. Lep dan v šoli! Še objem, dijooooo. Zdaj je Triglav, roznejši je in Storžič že oražne je barve je. Konec koncev je ozon zelo lep je.
Piškote peče mama, ozon je pa prosojen rdečkaste barve je.

Ni več sonca ne, mrzlo je samo še, en ptič še čivka.

pessimisticly

2008-01-20T21:49:00.000+01:00

Everything goes just fine and the day seems to be almost perfect. Not that it was, but hypotheticaly. Yes. That old wise sentence, do not praise the day before its evening ... has approved itself worthless, for it needs some adaptations ... Terrible threat lies upon him and most horrifying reward awaits him who dareth praise his day before having layed to sleep. Truly, I had not yet accomplished comprehency of this blessed sentence when I was sentenced most inconveniently. Oh, so many terrible things may await me on the path of my short life, however, most inconvenient are those which are done to my nearest. One can not undo and can not dethink; one can only resee in his own spirit black heaviness of inconveniancy.

May those terrible things lay forlorn when we look upon the steps of our lives.

Vaja dela mojstra

2008-01-20T17:05:00.000+01:00

Današnja mladina je nepotrpežljiva, se odgovarja, ne upošteva starejših, je razvajena in na življenje popolnoma nepripravljena. Kam drvi naš svet? Nekaj podobnega je rekel že Aristotel. Je to res res? Mladina je vedno takšna, potem pa odraste. Sploh pa - mladina ni takšna. Pač sodimo jo po sebi ...
Danes pa moja draga mala sestrica vadi klavir. In ji ne gre in ne gre. Navadno je nepotrpežljiva in že po dveh poskusih živčno in pretreseno izjavi, da se s tem ne bo več ukvarjala, ker tako ali drugače ne bo nikoli znala. Danes pa jo slišim: no, še trikrat poskusim. Če mi pa takrat ne bo šlo, bom pa še trikrat poskusila. Kot tista zlajnana: Če je že pet minut ne bo, počakam še pol ure in potem čez uro grem. Ampak sploh ni tako zelo trapasta izjava, govori samo o tem, da ni obupal. Naj upanje umre zadnje ...
Potrpežljivost je potrebna sestavina.

Umetnost dotika

2008-01-20T01:21:00.000+01:00

Maserji so zadnje čase zelo samozavestni; mogoče zato, ker jim njihovo delo tako drago plačamo. Bolje - ker smo pripravljeni toliko plačati ... a vendar, ni lepše, da se te dotika nekdo, ki to počne iz veselja in ne za denar? Saj denar lahko vse kupi, res je. A zakaj je potem dojenčkov dotik najbolj cenjen? Ker še ne ve za denar in ker se dotika iz raziskovanja.
Življenje je projekt, ki ga je treba sofinancirati. In ko uspe, sofinancira druga življenja. V fund življenja danes prispevam dotike.

Bila sem

2008-01-19T18:54:00.000+01:00

Bila sem naivnamiza. Dolgo časa. To je pol leta in več. Najprej na Siolu, potem se mi dalo več ukvarjat z njim, zato sem odšla k visoko.si-ju. Vse vse. Pa se človek naveliča imena. In tega in onega. In človeka se naveličajo … Ne da se jim več ukvarjat s človekom. In človeku z njimi. Rad bi to in ono in potrebuješ čas. Znanje, že, ampak čas, potrpljenje …
Zato je tole tukaj. Nekaj drugega. Hkrati dobrodošlico sama sebi izrekam, dobrodošlico na blogspotu.
Naj pojasnim. Človek se naveliča biti naivnamiza. Najprej miza, ker vsak nanjo postavi, kar se le da. Ker ji vse pripišejo in dajo. Ker nanjo postavijo vsake vrste traparijo … Noče miza več miza biti. Stavka, ne da se ji več. Vsak ji piše, kar mu paše … Pa miza vstane, gre na novo pašo. Miza vstane, oživi in preživi. Dovolj je, ne da se ji več tega misliti … In naivna … Ah, tako lepa beseda … Tako negotova. Ampak ne na račun samozavesti. Na račun prizanesljivosti. Do sebe in drugih. Tista priljudna prizanesljivost. Ali naivnost ima dovolj, da se do nje obnašajo neprizanesljivo, ker je pač naivna. Pokroviteljsko. In si je naivnost rekla: grem. Miza, grem. Saj si v redu gostiteljica … ali gostje mi niso povšeči. In tisti, ki pripravljajo pogrinjke … niso ravno frajerji. Smem iti? In je naivnost šla in miza se je spremenila. Želim nov pogrinjek in nove jedi.

Ali vabljeni stari gostje in novi gostje, vabljeno mlado in staro ... se bom potrudila in kuhala gurmansko ... ampak se lahko pričakuje tudi kakšna zelo domača jed. Ali pa celo jedi iz tujih kuhinj. Izpod mojih rok.

Dober tek.

Bila sem

2008-01-18T22:17:00.000+01:00

Bila sem, pa me ni več. Pa upam, da bom spet kmalu.